Kolesarski protesti, politično delovanje RTV Slovenija in POP TV, rušenje koalicijskih strank in ministrov predstavljajo zadnje prijeme izrojene levice v boju za ohranitev krvavih privilegijev, krivično pridobljenih položajev, medijskega in finančnega vpliva. Situacija s pandemijo smrtonosnega virusa pa kaže, da bo razbijanje tretje Janševe vlade potekalo brezkompromisno, brez ozira na število žrtev, natančno tako, kot so levičarski aktivisti naučeni od svojih revolucionarnih prednikov.
Tretji vladi Janeza Janše ni lahko vladati, čeprav so z ukrepi v času prvega vala korona virusa dosegli velike uspehe, priznanje mednarodne javnosti za ublažitev posledic nepričakovane recesije in zavidljivo gospodarsko stabilnost. Kljub vsem uspehom aktualne vlade pa smo že od samega začetka priče gonji, kakršne si ni mogoče zamisliti praktično v nobeni drugi evropski državi. Kljub skrbnemu gospodarjenju in priznanjem iz tujine, jih domači politični prevratniki rušijo za vsako ceno.
V situaciji korona krize in politično zahtevnih okoliščinah si lahko mislimo, da je delovanje ministrov aktualne vlade zelo zahtevno opravilo. Kljub nezavidljivi situaciji nekateri izmed ministrov ob sprotnih opravilih popravljajo še nevestno delo in napake svojih predhodnikov. Pri tem sta zagotovo najbolj izpostavljena in hkrati najbolj uspešna ministra Aleš Hojs in Anže Logar, ki z odločnimi potezami, s katerimi sta dregnila v osje gnezdo kažeta, da je mogoče popraviti marsikatero na videz zamujeno ali zaključeno zgodbo, v kateri je bil tako ali drugače prizadet javni ali zasebni pravni interes in posledično storjena velika škoda.
Nerazrešene zgodbe ministrstva za družino
Nova Slovenija je v aktualni vladi zanesljiv in stabilen partner, minister Janez Cigler Kralj se v vlogi ministra za družino dobro znajde. Vendar kot socialni delavec ne morem sprejeti dejstva, da minister za družino in socialne zadeve v petih mesecih ni odprl ali rešil nobene v nebo vpijoče krivice, ki so jih njegovi predhodniki in njihovi pomagači povzročili najbolj ranljivim, posebej starejšim in otrokom. Razumem skrb in ukrepe ob koroni, posebej skrb za starejše, kjer lahko ministru izrečem pohvalo. Skrbi me pa, da tudi aktualni minister ne bi pričel z reševanjem izrazito nepravnih postopkov, v katerih najkrajšo potegnejo nemočni otroci.
Tak primer slovenska javnost pozna pod imenom “Koroški dečki”, nedavno so se jim pridružili še “Cerkniški otroci”, v obeh primerih pa država protipravno zadržuje otroka stran od matere in starih staršev. Kot socialni delavec sem z obema primeroma v tolikšni meri seznanjen, da upam trditi, da gre za nezakonite postopke centrov za socialno delo, ki jih je naknadno potrdila tudi socialna inšpekcija z ugotovitvijo, da so bili postopki speljani strokovno, v največjo korist otrok. V obeh primerih so se sosedje in znanci izrekli proti razbijanju družin, ob nekoliko globljem vpogledu pa se z odločitvami CSD in socialne inšpekcije kot socialni delavec nikakor ne morem strinjati.
Feministični aktivizem CSD in ministrstva mora zamenjati stroka
Kot poznavalec razmer znotraj CSD in ministrstva za družino ne dvomim, da aktualna ekipa vse moči posveča blažitvi posledic korona krize. To pa ne pomeni, da je lahko korona izgovor za manj dela ali neukrepanje na ključnih področjih socialne in družinske politike. Ključne naloge, h katerim bo ta ali katera druga vlada morala pristopiti sistemsko, je treba začeti reševati. Če to zmoreta Hojs in Logar, se lahko prepovedanih tem loti tudi Cigler Kralj. Kot primer izpostavljam nedavno promocijo vloge očeta “Očka v akciji”, ki jo MDDSZ vodi v sodelovanju z Mirovnim inštitutom, ki vseskozi ohranja razdiralen odnos do družine, nerojenega življenja, materinstva in očetovstva. Prav tako razglašanje enakosti spolov na evropski ravni ni drugega kot voda na mlin levičarske zavožene družinske in socialne politike, kakršna se je izvajala pod Ivanom Svetlikom, Anjo Kopač Mrak, Ksenijo Klampfer in podobnimi.
Poznamo rešitve, pripravljeni smo pomagati
Ekipa različnih profilov, v kateri je okrog deset ljudi in se več kot desetletje ukvarjamo z družinsko problematiko, k reševanju nakopičenih problemov in načrtovanju družinske politike nismo bili povabljeni. Moje mnenje je, da je potrebno združiti razpoložljive moči in ne več čakati. Javno smo izrazili pripravljenost za sodelovanje in čakamo. Na povabilo za sodelovanje ali nove volitve, kakor že bo. Ne pozabimo, da na rešitev iz neprostovoljnega rejništva več kot 4 leta čakata koroška dečka, cerkniški otroci pa več kot 150 dni, da bi ponovno videli svojo mamo. V prvem primeru mora ministrstvo za družino odstopiti iz postopka pred Upravnim sodiščem v Mariboru in prepustiti rejništvo koroških dečkov babici, ki ju vidi še vedno le enkrat na mesec za tri ure in še to pod nadzorstvom delavk CSD, v drugem pa razveljaviti napačne ugotovitve socialne inšpekcije in mami nemudoma omogočiti stike z otroki.
