Piše: dr. Tamara Griesser Pečar
Velikokrat se poudarja, da so mediji četrta veja oblasti. Dejansko mediji v ustaljenih demokracijah spremljajo in nadzorujejo politiko, v prvi vrsti seveda vlado in organe oblasti, kar povzroči, da v veliki večini primerov zlorab, ki pridejo v javnost, ustrezni organi začnejo ukrepati. V primeru, da se ugotovijo nepravilnosti, pa se te odpravijo ali celo kaznujejo. Prvi pogoj za to je seveda pluralnost medijev, ki izključuje pranje možganov s strani ene same opcije. Tudi v ustaljenih medijih se večina novinarjev nagiba na levo, vseeno pa je zagotovljeno neko ravnotežje, ker obstajajo tudi drugačni mediji z določeno veljavo. V državah, kjer demokratični standardi ne delujejo ali še ne delujejo, pa večina medijev deluje bolj kot propagandni stroj določene politične opcije.
Tak primer je tudi Slovenija, ki ta čas drvi nazaj v čase, za katere smo mislili, da so za nami. 80 odstotkov vseh slovenskih medijev je v rokah leve politične opcije. Če je ta opcija na vladi, potem ima podporo večinskih medijev, ko pa gre v opozicijo, jo ti mediji spremljajo v opozicijo. V opoziciji ti isti mediji brez sramu kritizirajo to, kar so podpirali, ko je bila leva opcija na vladi. Ko ti mediji dobijo namig iz ozadja, začnejo pripravljati teren za nove obraze, ki pridejo kot deus ex machina v ospredje in zmagajo na volitvah, in to ne da bi volivcem predložili kakršenkoli program. To kaže na uspešnost tega propagandnega stroja. V Sloveniji se tudi ne postavlja pod vprašaj velika koncentracija medijev enega medijskega imperija, ki podpira levo opcijo.
Seveda pa naloga novinarjev v svobodnem svetu ni propaganda, samo v diktaturah vladna stranka diktira javno mnenje. Po drugi svetovni vojni si je svobodna demokratična Evropa vzela za zgled uredniška pravila BBC, najpomembnejša načela teh pa so: resnica, popolnost, uravnoteženost in pravičnost. Poudarek je na tem, da morajo novinarji uravnotežiti svobodo izražanja z odgovornostjo. Če bi novinarji v večinskih medijih upoštevali ta merila, bi namreč kritično spremljali delovanje vladajočih in ne samo prazne napovedi, volivce bi opozoriti na to, da stranke z novimi obrazi prihajajo na volišča brez vsakih vsebin, predvsem pa bi morali postaviti v ospredje čistke sedanje vladajoče koalicije, ki se brez sramu lahko primerjajo s tistimi iz leta 1945. Vsak, ki si drzne imeti drugačno stališče, je obsojen na izgubo pozicije. Postalo je popolnoma nepomembno, ali je nekdo strokovnjak na svojem področju, pomembno je samo, da je »naš«. Spremljati bi morali tudi delo v parlamentu, očitne kršitve poslovnika in tudi ne bi smeli spregledati nezakonitih dejanj in nepravilnosti politično všečnih.
Redki zasebni mediji, ki niso levo usmerjeni, so pod velikim pritiskom. Ustanovila se je celo parlamentarna komisija z namenom, da se onemogoči še vsaj del tistih medijev, ki si jemljejo ustavno pravico, da poročajo drugače. Prejšnja voditeljica parlamentarne komisije, ki se je znašla v nemilosti t. i. Gibanja Svoboda, je povsem jasno opredelila namen te komisije. Tej izjavi bi morala slediti ne samo ogorčenje v medijih, temveč preiskava, ker gre za očitno zlorabo pooblastil, ki jih imajo poslanci v parlamentu. Zgodilo pa se ni nič. Priča smo pravzaprav poskusu omejevanja ustavno varovane človekove pravice, to je svobode govora – in seveda svobode medijev.
Eno od osnovnih načel novinarskega kodeksa je načelo audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran).
Če bi večinski mediji v Sloveniji upoštevali osnovna etična načela novinarske stroke, bi se stanje v državi diametralno razlikovalo od današnjega. To velja seveda v prvi vrsti za javno RTV, ki bi po svojem statutu morala biti politično nevtralna in uravnovešena. Njena zakonska naloga je namreč zagotavljanje pravice javnosti do obveščenosti – in to ne glede na to, ali je to, kar se poroča, pogodu novinarjem ali ne. Več kot očitno je, da javna televizija ne poroča ustrezno o demonstracijah upokojencev in protestih proti ljubljanskemu županu, medtem ko je na dolgo poročala o protestih veliko manjše skupine ljudi v času prejšnje vlade. Že nekaj časa smo tudi priča, kako posamezni propagandisti na RTV, oznaka novinarji jim skoraj ne pripada, ker se ne držijo novinarskega kodeksa, skušajo utišati kolege, ki spoštujejo načela svojega poklica. Zdajšnja vlada je z novelo zakona po nujnem postopku pod krinko depolitizacije popolnoma podjarmila javno RTV, zaslužni novinarji z dolgoletnimi izkušnjami, tukaj gre za novinarje in urednike informativnih oddaj, so svoje delo izgubili ali pa so bili degradirani. Nova uprava pa prireja postopke odločanja mimo zakonov.
V ustaljenih demokracijah ni mogoče novinarjev na javni televiziji brez vzroka razrešiti, jih poslati na čakanje ali jim celo ponuditi plače začetnika, čeprav imajo dolgo kilometrino za seboj, na drugi strani pa na novo zaposlovati ljudi v visokih plačnih razredih brez ustrezne izobrazbe. Tukaj se postavlja seveda tudi vprašanje delovne zakonodaje –
− in ali ta sploh deluje. Je pa seveda mogoče razrešiti nekoga, ki ne upošteva novinarskega kodeksa oz. načel javnega medija. Dolžnost novinarja v RTV je namreč, da z vso skrbnostjo preveri dejstva, ki jih razširja, da jih ne selekcionira, da torej informacij ne prireja tako, da bolj ustrezajo zgodbi, ki si jo je zamislil, oz. da jih ne prireja v skladu s svojo politično usmerjenostjo. Prizadevati si mora, da predstavi vsa mnenja in dejstva o neki temi. Eno od osnovnih načel novinarskega kodeksa je načelo audiatur et altera pars [naj se sliši tudi druga stran]. To se v Sloveniji grobo krši. Ko se je to v nekaterih oddajah na RTV začelo spreminjati, so preprosto večino teh oddaj ukinili. Radiotelevizija SWR v Nemčiji pa je pravkar razrešila voditeljico, ki je na svojem zasebnem računu na družbenih omrežjih − torej niti ne na svojem delovnem mestu, kot se to dogaja pri nas − večkrat izrazila skrajna politična stališča. V razložitvi so odgovorni opozorili, »da so moderatorji dolžni biti nevtralni, da zaščitijo neodvisnost in verodostojnost programa«, novinarka pa »pri svojih dejavnostih v družbenih medijih te nevtralnosti ni dosegla«.
