Piše: Gašper Blažič
Pred dobrimi 25 leti sem še kot dijak za maturitetni izpit iz slovenščine prebiral Gogoljevega Revizorja. Briljantna komedija, ki je pravzaprav več kot komedija (in sem si jo takrat tudi ogledal v ljubljanski Drami). Je pravzaprav ostra satira malomeščanstva in birokracije v carski Rusiji, v širšem smislu pa je ogledalo sedanje družbe, kjer se razne packarije pometajo pod preprogo, hkrati pa se skuša prikazati morebitnim nadzornikom kar najbolj zloščeno podobo družbe.
In ja, Slovenija je po ustavi demokratična, pravna in socialna država. Čeprav, pravi star pregovor, da papir prenese vse. Kaj se skriva za to formalnostjo, je seveda drugo vprašanje. In morda bi na to vprašanje poleg Gogoljevega Revizorja znal najbolje odgovoriti še en veliki literarni mojster, namreč Oscar Wilde s tragičnim fantazijskim romanom Slika Doriana Graya.
Tisto, kar pa me je najbolj fasciniralo pri branju Wildovega romana, pa je pripis na naslovni strani – to je pregovor, ki je pravzaprav moto tega satiričnega dramskega dela: »Ne dolži ogledala, če imaš grd obraz.«
Na ta pregovor sem se spomnil danes, ko je izšla nova številka Demokracije s precej šokantno naslovnico. Ki v primeru, če bi živeli v kolikor toliko normalni državi, nikoli ne bi »postala meso«. Naj pojasnim, da to ni ne prva in verjetno tudi ne zadnja naslovnica, ki je vzburila strahotno ogorčenje. Spomnimo se tiste z migrantskimi rokami, ki grabijo po evropski ženski.
Tokrat je poanta nekoliko drugačna. Naslovnica je na radikalen način postavila ogledalo vladajočim. Trojica najbolj arogantnih poslank Svobode je pravzaprav v tem primeru zgolj kolateralna škoda. Dobro, lahko bi jim upodobili s pionirskimi kapicami ali v partizanskih, morda oznovskih uniformah, kar pa pravzaprav ne bi imelo nobenega učinka. Ker bi bili verjetno še ponosni, če bi jih pokazali na takšen način. Vendar smo bili vzgajani, da je nacionalsocializem izjemno zavržen sistem ter ideologija. Verjetno se s tem mnenjem strinja vsaj 98 odstotkov Slovencev – razen morda peščica, ki morda zares simpatizira s temi idejami in skoraj bolj sovraži normalno desnico kot levičarje. Medtem ko slednji pripisuje simpatiziranje z »Dolfejem« celotnemu pomladnemu taboru. Kar je simptomatično in žal tudi skrajno zavržno početje.
Tako kot so simptomatični tudi odzivi na naslovnico. Veliko čustev, malo razuma, bi lahko rekli. Oblastniki so se namreč končno lahko pogledali v ogledalo. In videli nič kaj prijazne podobe samega sebe. Ko nekdo vpričo vseh reče cesarju, da je v resnici nag, se seveda sproži plaz. To smo lahko pričakovali. Zato se na tem mestu lepo zahvaljujem poslanski skupini Svobode za brezplačno reklamo, saj so s tem pripomogli k povečanju prodaje.
Bi bilo pa zanimivo, da bi poslanska skupina SDS denimo vsak mesec takole besno protestirala ob naslovnicah Mladine. Ampak ne protestira. Verjetno zato, ker imajo vidni člani SDS že dokaj debelo kožo in vedo, kaj pomeni stalno avantgardno sovraštvo do »janšistov«.
Naša naslovnica je prav tako simptomatična. Je simptom in hkrati posledica nenormalne države. No, treba je povedati, da je bila vlada z Golobom na čelu vendarle izvoljena na demokratičnih volitvah (pustimo ob strani vprašanje, kako in koliko so volitve »sfejkane«, kot se temu novoslovensko reče). Vendar je bila tudi Hitlerjeva vlada izvoljena demokratično. Nacionalsocialisti oblasti niso prevzeli z revolucijo (za razliko od komunistov), ampak preko demokratičnih institutov. In jih nato počasi, a zanesljivo pretvarjali v totalitarne. Oboji, tako nacionalsocialisti (v ta razred lahko uvrstimo tudi fašiste) kot komunisti (med njimi stalinisti, titoisti, maoisti …), pa pripadajo skrajno nasilni ideološki podstati radikalnega socializma, ki ne priznava človeškega dostojanstva.
Toda če je povojna Nemčija doživela močno denacifikacijo, kar je tudi prav, pa Slovenija ni doživela podobnega očiščenja v odnosu do komunizma (tako kot na primer Češka po letu 1989). Zato ne preseneča, da so se po dokaj normalnih 90-ih letih, ko smo preživljali težavno poosamosvojitveno tranzicijsko obdobje, v igro vrnili nosilci recikliranega totalitarizma. Tokrat z drugačno tehnologijo oblasti, ki v veliki meri spominja na nacionalsocialiste. Čeprav sami to ideologijo obsojajo, kot pravijo. Vendar jo vseeno prakticirajo. Seveda nista temu kriva samo ideologija in sistem, pač pa tudi problematičen karakter posameznih ljudi, kjer pride do izraza tisto najnižje. Vladajoča Svoboda prav nič ne skriva teženj, da bi z opozicijo najraje na hitro opravila, ukinila njihove medije, politike in tiste, ki delamo v opozicijskih medijih, pa pospravila vsaj v zapor, če že ne v jame.
Kot sem že zapisal: če bi živeli v kolikor toliko normalni državi, kjer bi veljala enaka pravila – ministrica za pravosodje Andreja Katič bi verjetno rekla »enaki vaflji« – za vse, se v primeru, da bi bil sam urednik, zagotovo ne bi odločil za takšno naslovnico. Toda v razmerah, v kakršnih smo, je bila takšna vrsta satire zasilni izhod in tudi neke vrste klic države na pomoč. Ne verjamem sicer, da bo upodobitev treh »gestapovk« iz slovenskega hrama demokracije prinesla kakšno streznitev. Morda prej kakšno maščevanje. To tveganje sprejemamo. Pomembno je tudi vedeti, da tega nismo delali zato, ker na takšen način deluje anarholevičarski tednik Mladina. Prej obratno: to smo naredili kljub Mladini. In v tihem upanju, da se bo kateri od Golobovih »plesalcev« začel malo izpraševati vest. Verjamem, da predstavniki desno-sredinskega akademskega jedra vihajo nos zaradi provokacije. Ki pa bo, tako upam, dolgoročno prinesla tudi kakšno korist za našo državo.
