Piše: Zvjezdan Radonjić
Nedolgo tega so predstavniki pravosodja na seji parlamentarnega odbora predstavili delovanje sodstva v letu 2023, s projekcijo za prihajajoče leto. Med predstavniki sta bila predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Djordjević in predsednik sodnega sveta Vladimir Horvat. Predsednik vrhovnega sodišča je nastopil uvodoma ter sadil rožice, izogibajoč se pravim temam in težavam. Naposlušali smo se utvar o zadovoljivem delovanju, napredku na vseh področjih ter planih, digitalizaciji in avtomatizaciji, poenotenosti ključnih stališč.
Pojavljale so se utečene floskule tipa nepristranskosti, neodvisnosti, pristojnosti, organizacije, sodne in pravosodne uprave, zakonskih zasnov, prostorskih stisk, plačilnih neskladij etc. etc. Beseda po pričakovanju ni nanesla k negativni selekciji, klientelizmu in klientelami, pregovorni podkupljivosti, dušenju notranje sodniške samostojnosti, uvajanju policijske države v sodstvo, smrtni prestrašenosti neumreženih sodnikov, samopašnosti, neodgovornosti, zaprtosti sistema… kar vse uvršča sodstvo na zadnje položaje domačih in svetovnih lestvic, nekam med Tanzanijo in Ekvadorjem. Pravih problemov se Djordjević ni lotil; pustil jih je za neko bodočo zlagano avtobiografijo.
Vse to in še kaj sem vrgel čez ramo že ko sem zapuščal dvorano, kar vse mi je prikllicala spomin nedavna fotografija predsednika s pištolo na mizi ter cevjo, naperjeno v kamero. Moram priznati, da me je zapisani Miodrag Djordjević prvič v življenju presenetil. Nedvomno sicer gre za povsem solidnega civilista, ki pa ni toliko znan po prispevkih k pravu kot po prijavljanju kolegov v postopke ravnanja hrbtenice, izrekanju suspenzov, klientelizmu vseh vrst. Med kupi razmetanega papirja je bilo jasno zaznati pištolo, s cevjo, usmerjeno proti kameri, torej proti bralcem časopisa. In sicer ne katerega koli, temveč brutalno revolucionarnega medijskega kladiva.
Priznati moram, da sem se na prvo žogo navdušil. Končno je na plan prispelo, v rudimentarni obliki gole ekspresivne spoznavnosti, videnje predsednika sodišča, kako zagotoviti notranjo skladnost v sodstvu. Zdaj, ko so redu nevarni, odvečni eliminirani iz sodniških vrst, z znatno Djordjevićevo vlogo, preostane brušenje nians in malenkosti. Ali je morda sporočilo s pištolo namenjeno sodniškim vrstam, da je razprava z nevšečnimi preko prvotne načelne, do neoboroženo nasilne zašla na sledečo stopnjo? Da se bo sedaj streljalo, po izročilih revolucionarnega prava iz nekaterih drugih, za nameček bolj totalitarnih časov? Da bo notranja neodvisnost sodnikov zamejena s smodnikom in strelivom?
Ali gre morda za sporočilo vladnim organom, v luči za 4. januarja 2004 napovedane stavke? Da je torej sodnikom dovolj nizkih plač, sorazmernih kakovosti dela večine njih? Da želijo prebiti plačna razmerja, po metodologiji velikega Jose Arkadija Buendije iz stotih let neznosne, močvirnate samote? Tako zabradaten, okravaten je Djordjević spominjal na Pancha Villo ali Mošo Pijadeja, z ultimativnim argumentom, posajenim v delovno okolje. Morda torej gre za sporočilo celotni javnosti, da se s sodstvom več ne gre zajebavati, da so se sodniki ustrezno pripravili na narodovo nezadovoljstvo, da več ni heca in vica, da se bodo katastrofalno vodeni postopki branili kot se spodobi.
Ali se je morda Djordjević nalezel navad z nogometnih igrišč, kjer ga v častnih ložah videvajo z vikend kriminalci, izvozniki banan in uvozniki kokaina, drogiranimi odvisniki, sumljivci vseh vrst. Morda je pištola osebno darilo?
Še najbolj verjetno pa gre za sondažo javnosti za morebitni novi obraz v politiki leve sredine, soroševske agenture, bruseljsko vzgojenih, naslednika sedanjega premierja? Nadaljevanje strukture vladanja od gosposkega Janeza Drnovška, preko komaj razpoznavnih, do trenutne pištolske danosti? Ali se morda pripravlja nova faza v izgradnji revolucije, mehiškega, kolumbijskega tipa? Ali Jose Arkadijo Buendija izstopa iz okvirjev romaneskne morbidnosti v politično življenje države, ki niti prenovljena ni prerezala popkovine?
