Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavni umor ameriškega konservativnega aktivista in mnenjskega voditelja Charlieja Kirka je še eden v nizu dokazov, kako toksično družbeno ozračje, v katerem ljudje različnih političnih usmeritev in svetovnih nazorov gledajo drug na drugega kot na sovražnika, zlahka generira nasilna dejanja, tudi takšna z najhujšim izidom.
To ni bil prvi napad na politično osebnost in tudi ne prvi, ki se je končal s smrtjo napadenega. Tarča so ljudje iz obeh političnih taborov. Tako je bila letos – skupaj s svojim možem – umorjena demokratska državna kongresnica iz Minnesote Melissa Hortman. Podtaknjen je bil ogenj v rezidenci demokratskega guvernerja Pensilvanije Josha Shapira. In aktualni predsednik Donald Trump je bil v lanski predsedniški kampanji dvakrat izpostavljen poskusom atentata.
Človek, ki je osumljen, da je umoril Kirka, izhaja iz konservativne družine, a je bil po vsej verjetnosti izpostavljen levičarski indoktrinaciji. Očitno se mu je zgodilo nekaj podobnega, kot se je mnogim islamističnim teroristom, ki so bili dolgo časa povsem apolitični, a so po spletu okoliščin padli v družbo, ki je povzročila njihovo radikalizacijo. To je izraz izrazite polarizacije, ki je zajela ameriško in druge zahodne družbe.
Razlaga za to in podobna dejanja, ki je prva pri roki in ki jo tudi mnogi propagirajo, je, da gre za posledico prelahko dostopnega orožja in posledično prevelike oboroženosti Američanov. Zveni privlačno. A je zgrešeno. Orožje samo po sebi ne ubija, ampak ubija tisti, ki upravlja z njim. Gre za radikalne ideologije in njihovo agresivnost, kjer je v boju za domnevno socialno pravičnost dovoljeno vse, kjer se smejo uporabiti vsa sredstva za utišanje sovražnikov.
Potem ko je odjeknila vest o Kirkovem umoru, jih med levičarji ni bilo malo, ki so se tega odkrito razveselili. Pri tem so nanj lepili različne etikete, kot so skrajni desničar, rasist in seveda – fašist. Vse to ni nič drugega kot legitimacija zločina – ali vsaj minimiziranje njegove teže. Kirk je zagovarjal stališča, s katerimi se je mogoče strinjati ali pa tudi ne. Vendar ni bil ekstremist. In kar je še posebej pomembno, zagovarjal je dialog z drugače mislečimi (le takšen ima namreč smisel). S čim takšnim se mnogi njegovi nasprotniki na levici nikakor ne morejo pohvaliti.
Treba pa je izpostaviti, da je ameriški politični establišment ob Kirkovem umoru demonstriral redko videno enotnost. Ne samo republikanci, katerim je bil umorjeni ideološko blizu, ampak tudi demokrati so ga odločno in brez pridržkov obsodili. To so storili vsi še živeči nekdanji predsedniki. PV obsodbi so se jim pridružili celo izrazito levičarski predstavniki Demokratske stranke, kot sta senator Bernie Sanders in kandidat za župana New Yorka Zohran Mamdani.
Zdi se, da je v Evropi situacija, kar zadeva odnos do političnega nasilja, bolj problematična. Medtem ko ga v Združenih državah skuša politika zajeziti, ga na vzhodni strani Atlantika del te – celo tiste na oblasti – spodbuja. To se še posebej kaže ob razmahu propalestinskih protestov, ki neredko prerastejo v odkrito nasilje. Pri tem neslavno izstopala dve socialistični vladi (v obeh je tudi skrajna levica) – španska in slovenska. Tako so španski ministri na čelu s predsednikom vlade podpihovali proteste na letošnji Dirki po Španiji zaradi nastopa izraelske ekipe. Nasilni protestniki so prekinili nekaj etap in poškodovali enega od kolesarjev. V Sloveniji pa so propalestinski razgrajači dejansko neformalni partnerji v vladajoči koaliciji. In mnogi od teh, ki tako pogosto »objokujejo« trpljenje Palestincev, niso skrivali zadovoljstva ob smrti Charlieja Kirka. S tem se bolj kot kaj drugega kaže njihovo zlagano človekoljubje. Za Palestince jim ni nič mar, imajo jim samo kot izgovor za sproščanje svoje agresivnosti.
