Piše: Lucija Kavčič
Oziram se na minula leta, desetletja. Na devetdeseta leta, ki so bila polna optimizma, vesele slovenske pomladi. Ko smo v sebi čutili, da so pred nami velike priložnosti, in smo se hranili z upanjem v svetlo, udobno prihodnost naše mlade države. In zdaj?
To, da smo se osamosvojili in si priborili državo, je res čudež, in podoben se ni in se ne bo zgodil v tisoč letih, posebej če to gledamo v kontekstu sedanjega dogajanja v svetu, ko prihaja do vsiljevanja sprememb svetovnega reda in celo meja. Godijo in pripravljajo se stvari, za katere bi še pred nekaj leti rekli, da se ne morejo nikoli zgoditi. Zahod in Evropa se morata na novo povezati, da krščanske vrednote ne bodo več v upadu. In tudi Slovenci se bomo morali za obstoj Slovenije kot države na tak ali drugačen način še naprej boriti ali pa nam bo preprosto, ne da bi se ovedeli, neopazno spolzela iz rok, ker ni »moderno« biti kristjan, ker ni »moderno« biti Slovenec in ker ni »moderno« biti domoljub.
Vseeno pa mislim, da upanje za Slovenijo živi, kajti protestniki, ki so se na veliki petek zbrali pred celjskim sodiščem, so dokazali, da smo Slovenci še vedno narod poštenjakov, ki jim več kot vse pomeni resnica in pravica. Na prvostopenjskem sodišču v Celju je bila na veliki petek v zadevi Trenta predsedniku SDS Janezu Janši in soobtoženima Branku Kastelicu ter Klemenu Gantarju izrečena oprostila sodba. Bilo bi zares absurdno, če ne bi bila, in drži tudi, kar je Janez Janša potem dejal protestnikom pred celjskim sodiščem: »To (oprostilna sodba, op. p.) se ne bi zgodilo, če ne bi bilo vas. Hvala. Hvala tudi moji družini, poslanskim kolegom in vsem ljudem dobre volje, ki so verjeli, da krivica ne sme zmagati. Naš boj se danes šele začenja!«
