Piše: prof. dr. Andrej Umek
Predlog novega energetskega zakona EZ-2 me je ne malo začudil. Spraševal sem se, kako je nekaj takega v demokratični državi sploh mogoče. Še ne dolgo tega je država mesto Ljubljano razdelila na dve območji, prvo z daljinskim ogrevanjem in drugo z ogrevanjem na plin. Temu odloku smo se morali prebivalci Ljubljane ob ne majhnih stroških prilagoditi. Druge možnosti ni bilo. Novi energetski zakon pa prepoveduje ogrevanje na plin in ukazuje ogrevanje na elektriko, in to ne glede na dejstvo, da elektrike za to v Sloveniji nimamo dovolj. Dejansko EZ-2 pomeni, da Slovenci pozimi ne bomo mogli ogrevati svojih stanovanj. Sprašujem se, kdo se je sploh lahko izmislil tako neumnost.
In kot naročena je prišla druga informacija. Predsednik vlade Robert Golob je lastnik podjetja Star Solar. In ne morem si kaj, da se mi ne bi po glavi podile čudne misli, da se mi ne bi postavljala čudna vprašanja. Tako na primer vprašanje, ali obstaja med lastništvom Star Solar in EZ-2 kakšna povezava. Odgovor na to prepuščam spoštovanim bralcem. Ostaja pa nesporno dejstvo, da podjetje Star Solar deluje na področju proizvodnje električne energije s pomočjo sončne svetlobe ter da sta njegova prihodnost in ekonomski uspeh v veliki meri odvisna od načina in hitrosti, s katero bo Republika Slovenija vodila zeleni prehod, kako in kako hitro bo nadomeščala fosilna goriva z alternativnimi viri energije. Kako bo Republika Slovenija vodila zeleni prehod, je seveda odvisno od vlade in njenih ukrepov. In vlado v tem trenutku vodi Robert Golob. Popolnoma razumljivo je v družbi s svobodnim gospodarstvom, da je uspeh podjetja odvisen od strokovnih in menedžerskih ukrepov lastnika. Da pa je lastnik, ki je razumljivo zainteresiran za uspeh svojega podjetja, hkrati predsednik vlade in kot tak oblikuje »klimo«, v kateri podjetje deluje in od katere je odvisen tudi njegov finančni uspeh, je zame vprašljivo. Vsekakor hkratno lastništvo in možnost sprejemanja političnih odločitev, ki bistveno vplivajo na uspeh podjetja, ni skladno z načelom enakopravnosti vseh subjektov na trgu. Ta pa je osnova tržnega gospodarstva, kot ga predvideva Ustava RS. Zato bi pričakoval, da se do tega primera opredeli Javna agencija RS za varstvo konkurence. Ker nisem pravnik, bom pri oblikovanju svojega končnega mnenja o tem primeru počakal do odločitve Komisije za preprečevanje korupcije tudi v upanju, da bo obravnavala vse ljudi enako ne glede na njihov politični položaj. Vendar je zame to primer, ki bi ga morala obravnavati prej zgoraj omenjena javna agencija in ne Komisija za preprečevanje korupcije. Slednja verjetno ne bo našla razlogov za ukrepanje, prej imenovane agencije pa niso zaprosili za presojo.
Ker nisem, kot že rečeno, pravnik, o vseh straneh primera Star Solar ne morem v celoti ustrezno presojati. Zato se mi je porodila misel, da poiščem primer, ko je bil premožen gospodarstvenik izvoljen na vodilni politični položaj in kako sta na to reagirala tako država kot on sam. In takoj sem se spomnil na primer Johna F. Kennedyja, ki je bil novembra 1960 izvoljen za predsednika ZDA. Ker je od takrat minilo že kar nekaj let, sem želel svoj spomin okrepiti, zato sem na svojih knjižnih policah poiskal knjigo The Greening of America, v kateri Charles A. Reich opisuje njegov kratki predsedniški mandat. Dolžnosti predsednika je prevzel 20. januarja 1961 in bil umorjen 22. novembra 1963. V knjigi sem našel potrditev za svoje spomine. J. F. Kennedy je v času med izvolitvijo in prevzemom funkcije predsednika prodal vse svoje delnice zasebnih podjetij in za izkupiček kupil državne obveznice. S tem je pred vso ameriško in svetovno javnostjo jasno pokazal, da kot predsednik ne bo favoriziral kakšnega podjetja ali panoge, ampak se bo zavzemal za dobro države, ki jo vodi, in njenega gospodarstva kot celote. In kako je v podobnem primeru ravnal Golob?
Vsekakor menim, da je lastništvo v zasebnem podjetju, enem ali več, nezdružljivo z najodgovornejšimi političnimi funkcijami. To je upošteval J. F. Kennedy, Golob pa ne. Da je odnos slednjega do kombinacije lastništva v zasebnem podjetju in prevzema vodilne politične funkcije vsaj zame moralno-etično vprašljiv, ni nobenega dvoma. Ali gre še za kaj več kot za napako, recimo ji lapsus, pa bodo, vsaj upam, objektivno presojali ustrezni državni organi. Vendar moje upanje ni prav veliko, saj je bil primer, spet po moji presoji, zaupan napačnemu organu.
