Piše: Franci Kindlhofer
Leta 1939 sta sklenila Stalin in Hitler pakt o nenapadanju, katerega tajni dodatni protokol je bil iskra, ki je zanetila vojno v vsej Evropi. Zato govorimo tudi o paktu proti Evropi. Pobudnik tega pakta je bil Stalin, ki se je počutil slabo pripravljenega na morebitni spopad z Hitlerjevo Nemčijo. Hitler je pa z veseljem sprejel roko komunista, saj mu je ta pakt omogočil nemoteno mesarjenje v zahodni Evropi, pa še pridobil je direktno mejo z Sovjetsko zvezo, kar je olajšalo poznejši napad na to trdnjavo komunizma. S tem, ko so Nemci podarili Stalinu vzhodno interesno sfero, so v Stalinu zadovoljili njegovo žilico za osvajanje in širjenje svojega rdečega cesarstva.
Ob spremljanju dogajanja na meji Ukrajine se mi je ta misel o paktu proti Evropi zopet pojavila. Sedanji predsednik Ruske federacije, Vladimir Putin, z svojim obnašanjem do svojih sosedov in zahodne Evrope ne skriva sorodnih potez z Stalinom in Hitlerjem. Pri vseh razgovorih in pogajanjih s Putinom, morajo pogajalci in analitiki njegovega početja imeti vedno pred očmi, da imajo opravka z oficirjem zloglasne obveščevalne službe iz časov Sovjetske zveze KGB. Kot mlad oficir je bil poslan v Dresden, v takratno Nemško demokratično republiko, da vodi obveščevalno službo naperjeno proti zahodni Evropi, v kateri je videl velikega nasprotnika svoje komunistične države. Za njega je bil propad komunizma in razpad Sovjetske zveze tudi osebna katastrofa. Na enkrat je padel s položaja pomembnega oficirja KGBja v vlogo taksista v Sankt Petersburgu. Njegov poklicni organizacijski talent mu je pomagal, da se je kmalu povzpel iz nepomembnosti do prvega moža v Ruski federaciji. Verjetno so bile njegove travme iz časa razpadanja SZ, ko je videl kot krivce za to v zahodnem svobodnem svetu podobne tistim, ki jih je imel Hitler ob svojih osebnih neuspehih, za katere je dolžil Jude.
Da bi skrpal zopet skupaj nekdanjo Sovjetsko zvezo, je do sedaj uporabil vse možne metode. Od finančne in vojaške pomoči do groženj in celo agresijo in okupacijo tujega ozemlja, kot smo videli v Ukrajini. Zahodni svet je zaradi tega kazal veliko nejevoljo, več pa že tudi ne. Mlahavost Zahoda je razumel kot znak nemoči in je do sedaj vse svoje projekte uspešno izpeljal. Tudi v Siriji mu je uspelo obdržati in izgraditi vodilni položaj in zaščititi diktatorja Assada. To pa seveda ne le po lastni zaslugi, ampak tudi s pomočjo Kitajske, ki je tako kot Rusija v OZN blokirala vse resolucije, ki bi omogočile poseg v sirsko dogajanje.
Sedaj pa si poglejmo, kaj so kitajski svetovni strateški cilji. Po tem, ko so uspešno pogoltnili finančno oazo Hong Kong in ga že, brez resnega vmešavanja zahoda, vključili v svoj politični sistem, razmišljajo Kitajci naprej. Pred nosom leži Tajvan, ki je samostojna, uspešna država brez komunističnega sistema. Ampak Kitajce ne moti le to. Tajvan je v svetu vodilna sila v proizvodnji mikročipov in tudi proizvodnih strojev. Zato je velik interes Kitajske, z lepa ali z grda se dokopati to te izredno pomembne tehnologije, ki bi ji dodatno omogočila vplivati na svetovno gospodarstvo in politiko. Ker pa ima Tajvan zahodne garancije za svojo nedotakljivost, pri čemer igrajo odločilno vlogo ZDA, se Kitajska zaveda, da odprta vojaška operacija ne bi bila enostavna in gotovo njim samim prej škodljiva, kot koristna.
Če pa obnašanje Ruske federacije in interese Kitajske gledamo kot skupni problem Zahoda, pridemo do zanimivih zaključkov. Torej, kaj bi bilo, če bi bili zopet priča podobnega pakta, kot sta ga svoj čas sklenila Stalin in Hitler? To pot med Kitajsko in Rusko federacijo? Obe strani, bi lahko svojo agresijo na Tajvan in Ukrajino uskladili in tako sile Zahoda razcepili. Tukaj je še velik problem cagavo obnašanje Nemčije, ki je sicer gospodarski velikan, a politični palček. Nemški kancler Scholz do sedaj še ni pokazal Putinu zobe. Sicer je v zadnjem pogovoru v NATU centrali pokazal popustljivost kar zadeva severni plinovod, a na mestu bi bilo tudi malo zagroziti z dobavami orožja Ukrajini. Da je Nemčija zaradi svoje zgodovinske preteklosti glede tega bolj zadržana je sicer razumljivo, a na kraju nosi sedaj velik del odgovornosti za varnost Evrope. Temu se ne bo mogla izogniti.
Zahodni, svobodni svet mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da ne bo kdo res prišel na idejo o paktu proti Evropi.
Franci Kindlhofer je publicist, podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
