Piše: Keith Miles
Vsakemu neodvisnemu opazovalcu je jasno, da se soočamo z novo različico totalitarizma. Njegov cilj je nadzorovati demokratične državljane z visokimi davki ter dolgotrajnimi in zapletenimi predpisi. Pa tudi s sodnim aktivizmom in z novo obliko cenzure.
Seveda vse te oblike nadzora delujejo skupaj, vendar je v mnogih pogledih najbolj škodljiv vpliv na svobodo govora in s tem na svobodno mišljenje. Od konca druge svetovne vojne pa vse do pred petimi leti smo doživljali rahljanje cenzure in političnega nadzora. Celo krščanske cerkve so bolj ali manj odpravile sezname prepovedanega branja. Čeprav je treba povedati, da ti niso imeli moči zakona, razen morda v nekaterih ameriških zveznih državah. Cenzura knjig je bila praktično odpravljena, razen dostopa otrok do pornografije.
Novi totalitarizem poleg tradicionalne pravne maksime uporablja tudi zapletene predpise: »Ignorantia juris non excusat« (nepoznavanje prava ni opravičilo). Obstaja tudi grški izraz Aristotela, ki v latinščini pravi: »Nemo censetur ignorare legem« (za nikogar ne velja, da ne pozna prava). Še pred tem najdemo v Svetem pismu, v 3. Mojzesovi knjigi 5,17: »Če kdo greši in krši katero od Gospodovih zapovedi, čeprav se tega ni zavedal, je kriv in mora nositi njegovo kazen.«.
Učinek tovrstnega nadzora bo, da bodo številni preprosto nehali govoriti, da ne bi zaradi nejasnih predpisov prišli v težave. Seveda v času enopartijskega komunizma niso bile prepovedane le knjige in revije, temveč so bili v založniške hiše nameščeni cenzorji, da bi ustavili vsako objavo ali mnenje, ki oblastem ni bilo všeč. V nekaterih državah se je to dogajalo pod krinko jezikovnega nadzornika, ki naj bi skrbel za pravilne besede v nacionalnem jeziku in naj bi preprečeval prodiranje tujih besed v jezik.
Zahod bi moral biti zelo previden pri nadzoru in omejevanju svobode govora in svobodne kritike. /…/ Seveda razumemo, da sta cenzura in nadzor jezika v nekaterih primerih nujna, na primer zaradi nacionalne obrambe ali zaščite otrok. Vendar največja svoboda ni dobra le za demokracijo, temveč tudi za znanstveni in gospodarski razvoj.
Trik, ki se zdaj uporablja za nadzor svobode govora, je uvedba tako imenovanih zakonov o sovražnem govoru. Definicija je tako široka, da bi lahko avtokratska vlada s takšnimi zakoni nadzorovala vsako kritiko.
Zakoni o bogokletju, ki so se razvili v krščanskem svetu zaradi uporabe tretje zapovedi desetih božjih zapovedi, in sicer »Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga!«, so se sčasoma začeli obravnavati kot nasprotovanje svobodi govora, zlasti zato, ker so mnogi kristjani nehali prakticirati vero, zaradi česar so bili zakoni opuščeni ali pa se niso uporabljali. Vendar pa so bolj verni muslimani znova začeli zahtevati zakone o bogokletju.
Zanimivo je, da se zdi, da se je zlata doba islama najbolj upočasnila, ko je bila omejena njegova svoboda v znanosti, ki jo je razvil iz grške znanosti. Prav tako se je razvoj Kitajske, ki je bila pred Zahodom, upočasnil, ko sta bili omejeni tudi jezik in svoboda. Vemo tudi, da sta znanost in razvoj v Sovjetski zvezi zavirala komunistična doktrina ter pomanjkanje svobode govora in mišljenja.
Zahod bi moral biti zato zelo previden pri nadzoru in omejevanju svobode govora in svobodne kritike. Razvoj v znanosti in tehnologiji je pogosto posledica izzivov ortodoksiji. »Razmišljanje o nepredstavljivem«, kot pravi pregovor. Spomnite se Galileja.
Seveda razumemo, da sta cenzura in nadzor jezika v nekaterih primerih nujna, na primer zaradi nacionalne obrambe ali zaščite otrok. Vendar največja svoboda ni dobra le za demokracijo, temveč tudi za znanstveni in gospodarski razvoj. Razumemo tudi, da so za harmonične osebne odzive v družbi potrebni dobri in prijazni načini vedenja.
Zato so v tem primeru internet in družbeni mediji, kjer aktivisti napadajo ljudi, ki jim niso všeč, izjemno nevarni, enako pa velja za širjenje lažnih novic in govoric. Tako imenovana praksa oboroževanja družbenih medijev duši razpravo močno spominja na metode totalitarnih režimov.
