Piše: Jože Biščak
Pred desetletjem je londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA) prvič objavil Nanny State Index (Indeks države varuške). Indeks vsake dve leti meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Čim več je teh regulacij oziroma čim bolj se vlade vmešavajo v življenje ljudi in pazijo (regulirajo), kaj državljani pojedo ali popijejo in kako živijo (kar prinaša samo težave, stroške in škodo), tem bolj so države nesvobodne.
Kot je čas tekel naprej, so raziskovalci inštituta, ki ga vodi britanski avtor in svobodni novinar Christopher Snowdon (velik nasprotnik vladnih posegov v vsakdanje življenje ljudi), ugotavljali, da zajete države hitro drsijo proti prisilnemu paternalizmu. Tudi Slovenija. Leta 2015 je bila označena z rumeno barvo (delno svobodna država), letos z oranžno barvo (delno nesvobodna država) ob tem, da v zadnji indeks nista zajeti dve regulaciji, ki pomenita hud poseg v svobodno odločanje. To sta obdavčitev sladkih pijač in prepoved arom (razen tobačnih) v e-cigaretah. Zato bo Slovenija pri naslednjem merjenju zagotovo zašla v rdeče, kar pomeni nesvobodne države.
Indeks že od prve objave sproža različne polemike. Najglasnejši so etatisti vseh vrst in barv, ki si domišljajo, da najbolje vedo, kaj je dobro za ljudi. Prvi njihov argument je, da skrbijo za javno zdravje in zdravje posameznika ter da ta skrb ne pomeni kratenja svobode. Zmotno, da bolj ne bi moglo biti. Svoboda namreč pomeni, da se posameznik sam odloči, kaj je dobro zanj in za njegovo zdravje. Nihče ne trdi, da uživanje tobaka in nekaterih pijač ne škoduje zdravju. Toda skrb za zdravje je stvar svobodne odločitve posameznika, nikakor ne države. In smo pri drugem argumentu. Ljubitelji regulacij pravijo, da ljudje, ki uživajo tobak in nezdravo pijačo, bolj obremenjujejo zdravstveno blagajno. To je sicer res, toda dokler morajo državljani v večini upoštevanih držav prisilno plačevati obvezno zdravstveno zavarovanje, mora zdravstveni sistem poskrbeti zanje ne glede na to, kako (ne)zdravo živijo. Ko pa bo plačevanje zdravstvenega zavarovanja prepuščeno odločitvi posameznika, bo višina zavarovalne premije lahko odvisna od življenjskega sloga zavarovanca.
Država varuška je grožnja svoboščinam, je grožnja svobodi nasploh. Neverjetno je, kako državljani to z lahkoto sprejmejo, čeprav imajo na volitvah možnost, da izvolijo vlado, ki jim bo zagotavljala ali vrnila svobodo. Toda vprašanje je, ali (v Sloveniji) obstaja politična stranka, ki bi volivcem obljubila, da bo odpravila prepoved kajenja v gostinskih lokalih in to odločitev prepustila lastniku lokala? To je bil hud poseg ne samo v osebno svobodo, ampak tudi v ekonomsko svobodo in lastninske pravice. Ali bi katera vlada odpravila prepoved prodaje alkoholnih pijač po 21. uri? Tudi to je bil poseg v svobodo.
Takih primerov je še veliko; na skušnjavo domišljanja, da država (aktualna vlada) najbolj ve, kako naj ljudje živijo, niso imune ne leve ne desne politične stranke. Prav vse so sprejele vsaj eno regulacijo, ki državljanom dodatno omejuje svobodo, čeprav bi človek pričakoval, da je desnica zavezana k prostemu trgu in čim manjšim posegom tako v poslovanje podjetij kot v življenje posameznika. Žal ni tako. Posledic takih škodljivih posegov je precej. Visoke cene spodbujajo črni trg in korupcijo; prepoved oglaševanja alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov je grob poseg v svobodno podjetniško pobudo in omejuje konkurenco; napisi, s katerimi so proizvajalci prisiljeni opremiti alkoholne in tobačne izdelke, niso le vladni poseg v gospodarstvo, ampak predpostavljajo, da posameznik ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoje ravnanje. Vse to vodi v še strožji vladni nadzor nad ljudmi in v totalitarizem. Pretirana regulacija, ki postaja vse strožja, neposredno ustvarja obsežno in nepotrebno birokracijo, kar vodi v policijsko državo in državo spreminja v diktaturo.
