-2.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 6 februarja, 2023

“Mucek mi nagaja” ali Nikin »performans« na Bavarskem dvoru

Piše: Gašper Blažič

Med dogodki iz svojih zgodnjih let novinarskega ustvarjanja se rad spomnim tudi priložnostnih srečanj sedme sile pri vladajočem »triumviratu« (predsednik republike, predsednik vlade in predsednik državnega zbora), navadno je bilo to takoj po novem letu. Novinarji Demokracije smo prvo takšno vabilo dobili šele po volitvah leta 2004, ko je premier prvič postal Janez Janša – pred tem so bila takšna srečanja rezervirana le za »posvečene«.

Če se ne motim, je bil sprejem, na katerega sem bil prvič povabljen kot novinar, januarja 2005 v atriju Narodnega muzeja v neposredni bližini parlamenta. Pravzaprav veliko stikov z ostalimi predstavniki sedme sile niti nisem imel, ker smo bili kot »strankarski medij« zanje tako rekoč kuga. Od znanih novinarskih imen sem si od tam zapomnil Janeza Markeša, takrat ostrega peresa Maga (danes pa v časopisu Delo). Osrednja figura srečanja pa je bil kajpak predsednik republike Janez Drnovšek, ki je v neformalnih pogovorih z novinarji deloval precej sproščeno, čeprav je njegova nekdanja stranka LDS (z robustnim Antonom Ropom na čelu), ki je še leto prej imela avreolo nepremagljive sile, doživela fiasko. Za nekaj minut mi je uspelo celo vskočiti v pogovorni krog, kjer je Drnovšek kramljal z nekaterimi osebami iz medijskega sveta.

Akademski kolumnist iz družinskega gnezda Foruma 21

No, čisto vsi pa se sodelavcev Demokracije le niso izogibali. Do mene je pristopil profesor Miha Kovač, ki sem ga prej poznal kot kolumnista Dnevnika (in mi je deloval precej bolj akademsko kot denimo precej bolj popadljivi Vlado Miheljak) in mi povsem sproščeno postavil vprašanje – navajam po spominu, lahko da se motim – kako se počutim zdaj, ko sem nenadoma postal »provladni« novinar. Verjetno ni mislil čisto zares, ampak tudi takšne pripombe nisem vzel za slabo. Kasneje sem ga večkrat kontaktiral kot sicer levega, a dokaj zmernega komentatorja političnega  dogajanja. Zanimivo, je sicer sin nekdanjega režimskega urednika Dela Boža Kovača, sicer soustanovitelja Foruma 21 in še prej pomemben ustvarjalec Kučanu naklonjenega časopisa Republika, ki pa ni izhajal prav dolgo. Vendar mi ni deloval kot kakšen skrajnež iz kadrovskega bazena »nove levice«, tudi ne akademsko vzvišen. Kakorkoli že, v tistem času sva imela tu in tam priložnostne stike, in to vedno spoštljive.

A propos: njegova hči Nika je bila takrat še osnovnošolka. Zanjo takrat še nisem vedel.

Sedaj pa skok v sedanjost.

Medijska prepoznavnost, ki je lahko tudi neprijetna

Kdorkoli se kdaj sprehodi skozi središče Ljubljane, zlasti po Slovenski cesti, pa preko Čopove ulice in Prešernovega trga, ve, da se po teh površinah vsak dan sprehodi ogromna množica ljudi. Se pa po številnih »vročih točkah« v centru prestolnicah zadržujejo tudi takšni, ki so pravzaprav ves čas tam, ker je to neke vrste služba. Lahko bi jim rekli, da so neke vrste »fikusi«. Od brezdomcev do raznih postopačev, prodajalcev pa vse do tistih, ki ti skoraj pod nos porinejo glasilo »Kralji ulice«. Nekateri znajo biti tudi strašansko vsiljivi in znajo zabrusiti tudi kakšen neprijazen stavek, že če jih ignoriraš. In takih malih incidentov (tatvine so pač razred zase) je v Ljubljani vsak dan na stotine, v veliki večini se tisti, ki so deležni kakih grdih besed ali manj prijaznega fizičnega kontakta, raje poberejo s kraja dogajanja in skušajo to čim prej pozabiti. Le redki so taki, ki za vsak »nepravilen« dotik kličejo policijo ali celo zahtevajo medijsko pozornost. Policija s pregledom posnetkov nadzornih kamer, ki jih je na tistih krajih veliko, preveri, ali je res prišlo do prekrška ali kaznivega dejanja.

In na tej točki se spet vračam k naši »nevladni« influenserki Niki.

Nika Kovač ni kdorkoli. Vsaj od lani naprej, od tistega razvpitega referenduma o vodah, ki je poskrbel, da so »noter padli« tudi številni mladi, ki sicer ne sodijo v ideološki okvir tranzicijske levice, je postala medijsko zelo prepoznavna, tako v mainstream medijih kot v alternativnih. S svojo prepoznavnostjo je zasenčila celo »prvega kolesarja Ljubljane« Jašo Jenulla.

Kakšna je pravzaprav njena vloga? Na eni strani simbolizira združbo vseh mogočih »samoupravnih interesov« z Metelkove, od »kosmatih feministk« (po Libertarcu) pa vse do raznih z LGBT agendo prepariranih sesalcev javnega denarja. Vrnitev socializma s človeškim obrazom torej, s tem pa tudi vlade, ki ga izvaja v praksi, in za takšno nalogo je kuštravi elektro-genij z Goriškega kar pripraven.

Po drugi strani pa Inštitut 8. marec imitira videz nekakšnega raziskovalnega inštituta (in najbolj naivni res mislijo, da gre za raziskovalni inštitut v slogu IJS, v resnici pa gre za dokaj slabo preslikavo nekoliko bolj znanega aktivistično usmerjenega in “nevladnega” Mirovnega inštituta), dejansko pa je udarna pest vladajoče elite. Ki po potrebi vloži v parlamentarno proceduro – hm, res si po svoje predstavljajo ustavo, da lahko nastopajo kot poslanska skupina – zakonski predlog za uvedbo brezplačnega toplega obroka v šolah, torej dobrine, ki jo je uvedla že prva Janševa vlada in jo nato ukinila Pahorjeva, medtem ko je vladajoča večina predlog SDS za vrnitev te dobrine vedno znova zavračala kot neutemeljeno. Ker ji gre (menda) za otroke.

In normalno je, da bo oseba s takšnim statusom in takšno prepoznavnostjo morala prenesti marsikatero nesramno pripombo tudi z ulice. To je pač cena medijske prepoznavnosti v dobrem in slabem. Odrasel človek mora pač sprejeti odgovornost za svoja dejanja in tudi za posledice svojih dejanj. A to dejstvo še zdaleč ne opravičuje vseh potencialnih in realnih nasilnih izpadov tistih, ki se z Nikino agendo ne strinjajo. Prav nasprotno. A eno je debata na twitterju, kjer je pred meseci Inštitut 8. marec hotel dokazati, da jim nihče ne sme pokazati niti mezinca (sicer sledi tožba), drugo pa realno nasilje na ulici, ki ga vsi enotno obsojamo (no ja, ob razgrajanju skrajnežev, ki so protestirali proti prejšnji vladi, je bilo obsodb s strani tedanje opozicije realno zelo malo). Nasilje se začne najprej na verbalni ravni, o tem bi lahko kaj več povedal Zlatan Čordić. Ko je slednji “dal lekcijo” sedaj že nekdanjemu direktorju NIJZ Milanu Kreku, so velikemu humanistu iz ljubljanskih Fužin “borci proti sovražnemu govoru” glasno ploskali.

V vlogi koristnega idiota

A tudi če je Nikina izpoved resnična in jo je res nekdo grdo odrinil s političnim motivom, to ne bi smel biti izgovor za javno karakterizacijo vseh, ki politično niso na njeni strani. Še zlasti pa ne tistih redkih medijev, ki kritično poročajo o sedanji vladi in jih želi Mojca Pašek Šetinc ob asistenci tretjega člana iz trojice »necenzuriranih« ter še enega udbovca iz Krškega dokončno zlomiti. Medtem ko njeni politični somišljeniki izvajajo rekonkvisto na RTV Slovenija ter portalu Siol.net.

Zato se še najbolj nagibam k tezi, da v tej zgodbi Nika pravzaprav nima glavne vloge, pač pa jo botri uporabljajo kot koristnega idiota – pa naj se te vloge zaveda ali ne. Morda se je bo začela jasneje zavedati, ko zanje ne bo več uporabna in bo postalo jasno, da je sama zgolj sredstvo. Ne potrebujejo jo kot osebo, pač pa le njeno mimikrijo. Izrabljajo dejstvo, da njeno obnašanje – sem so všteti tudi vsi tisti foto utrinki z njenih potovanj in kulinaričnih užitkov v slogu kaviar socializma – ni ravno akademsko, s čimer sicer lahko neposredno navdušuje tistih nekaj zagrizenih čegevaristov iz vrst Levice, ki se sicer navdušujejo tudi nad Kordiševo zelenjavo ter (v javnosti že pozabljenimi) Smodejevimi radiatorji. A posredno pa lahko z vlogo žrtve gane mehka srca tistega dela javnosti, ki nima pojma, za kaj gre, in svoje politično znanje v glavnem črpa iz čtiva tipa Jana in Lady.

In v tem kontekstu je najmanj patetično vso to stokanje o nestrpnosti spričo dejstva, da so shodi, ki jih je Nika K. glasno podpirala, v glavnem rojevali nič manj kot vihar avantgardnega sovraštva do vseh, ki so na “drugi strani”. Policija je proti netilcem te nestrpnosti v času prejšnje vlade pravzaprav ukrepala zelo milo. In to še ni vse: še nedolgo nazaj je sedanja notranja ministrica Tatjana Bobnar poskrbela za umik tožb proti nasilnežem, sedaj pa premier Golob že naglas napoveduje nič manj kot džihad proti »sovražnemu govoru«, kar je pravzaprav vojna napoved zadnjim ostankom medijske svobode. Verjetno je čakal, da bo dobil razlog za to – in dobil ga je. Če vas zanima, proti čemu, bolje rečeno, proti komu se bo boril – to ne bodo tisti, ki še danes vzklikajo »smrt janšizmu«.

Zakaj imajo po Kučanu »volivci vedno prav«

A botri ekscesa na Bavarskem dvoru so dejansko imeli predvsem dva motiva (poleg že omenjenega, ki ga je nakazal Golob). Najprej pozvati levo volilno telo, naj na drugem krogu volitev ne dovoli, da bi predsednik republike postal nekdo iz vrst razrednih sovražnikov. Češ, prijazni Anže Logar je samo lepa maska nestrpnega Janeza Janše. In tu se spet odvija tipična heglovska drama: ko zagrozi »antiteza«, je potrebno tudi s kakšnim umetno sproženim incidentom močneje podpreti »tezo«, tudi če nam je malce zoprna zaradi določenih »kapitalističnih« nastavkov, ki segajo do hobotnice Aktive in razvpitega Darka Horvata.

Drugi namen je bolj daljnosežen in tudi bolj pošasten: spričo heglovsko navdahnjenega avantgardnega sovraštva so botri dobro vedeli, kakšne reakcije bo izzval Nikin »performans« na Bavarskem dvoru, češ “mucek Janša mi nagaja”. Reakcija »desne« strani na njeno kalimero-inštalacijo je bila povsem razumljiva in tudi predvidljiva. In je že zdaj tudi zlorabljena kot prikaz potrditve teze o pregovorno nestrpnih »desničarjih« in »janševikih«, češ saj smo vas opozarjali, kakšni so »oni« v resnici: nasilni, privoščljivi, brez empatije. Medtem ko se »mi« trudimo za skupno blaginjo, oni nas napadajo, rušijo vse pred sabo. Ta imaginarij je nato potrebno vcepiti v glavo čim večjemu delu brezimne množice volivcev.

Ergo: pasivnemu delu volilnega telesa, ki se ne deklarira niti levo niti desno, pač pa se pragmatično prilagaja trendom in je zato labilen za sporočila mainstream medijev, botri s tem sporočajo, da je »desnica« v Sloveniji resen problem za vse čase. Na ta način botrom uspe vedno dovolj zgodaj psihološko »sfrizirati« tisto tiho večino, ki pasivno spremlja dogajanje. In ta množica bo zaradi kratkega spomina spet imela občutek, da v naši državi znajo sovražiti le »desni« in da ne morejo zaupati nikomur s te strani, pa četudi kaže še tako prijazen obraz.

To pa je tudi pojasnilo, zakaj botrom vedno uspe dovolj zgodaj zmanipulirati množice, da se »demokratično« odločijo v skladu z njihovimi željami. In na takšen način politika funkcionira dejansko že ves čas od leta 1990 naprej. Botri odločijo, ljudstvo potrdi. Kot v starih dobrih časih, ko je ljudstvo formalno potrjevalo odločitve “avantgarde”.

In mi si ob tem še naprej domišljamo, da vse poteka demokratično, ker imajo, kot pravi Milan Kučan, volivci vedno prav. Verjetno bi bilo bolj točno reči, da volivci vedo, da imajo Kučan prav, tudi zdaj, ko je podprl Natašo Pirc Musar. Torej morajo njegovo odločitev potrditi. In če parafraziram en star grafit iz začetka devetdesetih let: če je Kučan res demokrat, potem je narod dokončno “brez gat”.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine