Piše: dr. Stane Granda
Petintrideset let samostojne slovenske države se še vedno opoteka med pričakovanji življenja v slovenski Švici in kučanizmom, družbenim sistemom ukradene, sprivatizirane nekdanje družbene lastnine in političnih koncesij v obliki tragičnega sovladanja novih obrazov.
S solkansko vlado, katere največji politični in kulturni dosežek je napis Naš Tito na Sabotinu, smo pristali na dnu. Izrabljajo anticepilstvo in naravne katastrofe. Sistematično uničujejo svet vrednot: slovensko osamosvojitev, demokracijo. Ukinili so Muzej slovenske osamosvojitve, odpravili spominski dan na žrtve totalitarizmov. Sistematično poglabljajo razdor med državljani. Z najvišjimi državnimi priznanji nagrajujejo oblikovalce tragičnih razmer v šolstvu. Aktualni politiki začenjajo svoje nastope s kritiko poosamosvojitvenih razmer in z glorificiranjem prejšnjih totalitarnih časov. Sedanje slovensko stanje poudarja dejstvo, da ni bilo nobene spominske prireditve ob formalnem zlomu slovenskega totalitarizma.
Niti povprečna modrost ni bila potrebna, da vlada ob svojem nastopu ne bi pravilno ugotovila, kaj vse je gnilega v Sloveniji. Ker so se njeni botri, strici iz ozadja, ki že štiri desetletja vzpostavljano Kučanov postsocialistični družbeni in ekonomski sistem, ustrašili, da bodo državljani končno ugotovili, kako in zakaj se z vsakim dnem vse bolj oddaljujemo od osamosvojitvenih sanj, so sprožili ideološki in politični boj, imenovan antijanšizem. Zadnja tri desetletja je vse slabše. »Kolo« vodi demagoginja, ministrica za kulturo, ki se za duhovno krepitev po potrebi zateka na Čebine. S tem ne dokazuje samo svoje ideološke slepote, ampak nerazumevanje vsega, kar jo obdaja.
Moralno izprijenost sedanje oblasti betonira naveza Janković-Kučan. V najnovejšem času dobiva celo mednarodne razsežnosti. Prijateljevanje ljubljanskega paše z njegovim srbskim vzornikom, ki je javno zagovarjal usmrtitev sto Bošnjakov za vsakega padlega Srba v bosanski vojni, pove več kot preveč. Žal tudi o tistih, ki so ga podprli v zameno za zgraditev džamije. Materialno in politično podpiranje Dodika, ki pripravlja podlago za novo krvavo državljansko vojno v Bosni, bi moralo odpreti vprašanje novega sojenja v Haagu.
Novo dimenzijo dobiva gornja ideološko-politična navezava v vzpostavljanju Putinove pete kolone v Sloveniji, ki zagovarja njegove imperialistične težnje. Pri tem laže v najbolj glasnih tonih aktualne vlade. Zanikajo sporazum Hitler-Stalin, sovjetsko okupacijo baltskih držav, Poljske, Finske, Romunije, obračunavanje z madžarsko, praško pomladjo … Zanikajo poboj več deset tisoč umorjenih Poljakov v Katynu in drugod, gulage, ne samo tistih, katerih grozote je opisal Solženicin, ampak tudi one, ki še danes obstajajo, kriminalne umore političnih tekmecev in nasprotnikov …
Ni čudno, da skrivajo genocidne poboje še nerojenih otrok slovenskih Romov, ki jim ne dajo prostora za večni počitek. Ob tem vsak dan zlorabljajo tragedijo Palestincev.
Vse globljo duhovno in politično bedo nekdanjega socializma in današnje Kučanove Slovenije razkrivajo socialne razmere. Vrsta po mednarodnih zahtevah nujnih reform daje nasprotne učinke od pričakovanj državljanov. Čeprav evropska birokracija ni brez krivde, se ni mogoče znebiti vtisa, da oblast izpeljuje reforme v smislu slabšanja socialnih razmer prav s pomočjo sklicevanja na Evropo. V prihodnosti, če bo ostala in obstala, jim bo prišla prav tudi vojna v Ukrajini. Reveži postajajo večji reveži, plače realno nižje, zdravstvena oskrba slabša, skrb za bolne in starejše bodo reševali z evtanazijo.
Tragično je, da mladi ne vidijo, da njihovi starosti kopljejo grob. Ne vidijo, da jih z izmišljenim antijašizmom vodijo na morišče prihodnosti.
K sreči Ljubljana ni vsa Slovenija!
