ZOFVI je sprejet, pravna država je mrtva. Tako bi se glasil naslov časopisa, ki ga ne bi kontamiralo lastništvo tistih, ki jim razredni boj polni žepe.
Vse je jasno. Ptički na veji čivkajo, zakaj koalicija pod ideološkim vodstvom SD počne, kar počne. Želijo si sistem, prepreden s tovarišicami, ki bodo učencem povedale, da je krivično, ker ljudje v Afriki nimajo denarja, v Ameriki pa ga imajo preveč. Taki ljudje bodo odrasli in si rekli: “Tile socialni demokrati pa imajo res en super program. Redistribucija je revolucija!” Kvaziliberalci pa se na drugi strani zavedajo, da liberalizem v Sloveniji pomeni le malce manj živordeč odtenek trdega socializma, in prav tako božajo svojo bazo volivcev, ki mislijo, da so liberalni že, če se zavzemajo za premoženjsko enakost v smislu, vsi smo enaki, le jaz sem malce bolj enak, ker imam varen fotelj v javni upravi, hvala država, ki mi omogočaš lagodno življenje. S takimi volivci in s tako mentaliteto naroda je v resnici otročje lahko usmeriti javno mnenje s spretnim retoričnim trikom, da je edina zares “javna” šola lahko le tista, ki je državna, ne pa tista, ki izvaja javni program, in da je edini način, kako “zaščititi” javno in brezplačno šolstvo, ta, da onemogočimo zasebne institucije, ki bi se potegovale za tako prestižno in družbeno pomembno funkcijo. Ni smisla, ni logike, ni koherentnosti. A misel se da brez težav prešvercati do javne legitimnosti za tiste, ki vidijo svet skozi rdeča očala vseobsegajoče, omnipotentne države. Še prej, če jo mojstri političnega PR-a začinijo s prirojenim sovraštvom do klerikalizma in zasebno šolstvo potuhnjeno enačijo s cerkveno elito, financiranje zasebnih šol pa kot bližnjico do javno plačanega verouka v šoli.
Tole je dejstvo:
Predsednik vlade, minister Pikalo kot glavna in odgovorna oseba pri pripravi zakonodaje ter preostali kvaziliberalni priveski koalicije so ob glasovanju vedeli, da sprejemajo neustaven zakon, na kar so jih opozorili tako v zakonodajno-pravni službi DZ in službi vlade za zakonodajo kot tudi pravniki iz lastnih ideoloških logov – tudi taki, ki jim izvirna odločitev ustavnega sodišča sama po sebi ni bila preveč všeč. Vse demagoške verbalne igrice o jasni ločnici med javnim in zasebnim, o zaščiti javnega šolstva, fantomskem strahu pred veroukom pri pouku so ob tem dejstvu odvečne. V osnovi je šlo le in samo za zakonodajalčevo uresničevanje ustavne odločbe, pri čemer so jim pravniki lastnih institucij povedali, da je novela zakona NE uresničuje.
In s takšnim manevrom smo prešli na izredno tanek led, ki nas civilizacijsko ločuje od nürnberških zakonov in plazu brezvladja, ki so jim sledili. Nürnberški zakoni, ki so uzakonjevali večvrednost genetskih Nemcev proti drugorazrednim državljanom, so predstavljali pomenljiv preskok med starim in novim, med redom in kaosom ter ostro ločnico med obdobjem vladavine prava weimarske republike in tretjim rajhom, ki je pravo uporabljal le kot pomožno orodje izvršilne oblasti. Nemčija je le v treh turbolentnih letih prešla iz ugledne pravne države, ki je bila celo preveč regulirana in pravno presunljivo natančna (še danes recimo v gospodarstvu dobršen del Evrope uporablja pravo, ki je bilo kodificirano že v weimarski republiki in prej), v brezvladni divji zahod, kjer je bilo legalno sredi ulice za nakit in denar olajšati državljane židovske etnične skupine. Tako tanka linija je med civiliziranim, naprednim evropskim narodom in brezpravnim hamasovskim divjanjem.
Vladavino prava danes jemljemo kot nekaj samoumevnega. Pa ni. Vprašajte žida, ki je leta 1933 živel na Herrenstrasse v Münchnu, ali je pomirjen, da mu dobra roka velike države nikoli ne bo storila nič žalega in da ga državne institucije varujejo pred tedaj že vedno bolj poudarjenim antisemitizmom. Ko so mu čez dve leti nemški civilisti sredi ulice legalno odvzeli zlato uro, je imel še čas bežati, pa je vseeno mislil, da se bo blaznost na neki stopnji končala. Čez šest let, ko je umiral v bolečinah, potem ko so nacistični zdravniki v koncentracijskem taborišču Dachau vanj vbrizgavali toksične strupe kot del medicinskih poskusov na živih ljudeh, se je prepozno in z obžalovanjem zavedel, da je vladavina prava v času splošnega kaosa, ko iz špranj obskurnosti na plan prilezejo psihopatski oportunisti, le še floskula.
Imamo že nekaj izkušenj. Recimo v sodstvu. Tja se je politika uspešno infiltrirala in zdaj svoje fevde brani tako, da se vse tri veje oblasti na vse pretege trudijo, da ne bi prišlo do kakšnega nadzora, ki ne bi bil striktno interen, izgovarjajoč se na avtonomijo sodišč. V zadnjem primeru celo tako temeljito, da na pomoč kličejo mednarodne organizacije (GRECO), ko želi druga veja oblasti raziskati hudo sumljive sodne procese. Tisti, ki misli, da si morajo veje oblasti med sabo absolutno zaupati, ne razume, zakaj delitev oblasti sploh obstaja. Da to že v osnovi ne deluje, nam je jasno takoj, ko pogledamo tiste vesele sodnike na SD-jevem pikniku, obkrožene z ljudmi v majicah socialističnih morilcev. Pa ko preštudiramo vse padle primere Franca Kanglerja. Trditve Zvijezdana Radonjića v primeru Novič, povedane ob samem branju sodbe. Indična, a na več instancah potrjena sodba v primeru Patria. Nešteti padli primeri zoper ljubljanskega župana in celo čisto pravo posilstvo zakonodaje z brisanjem prisluhov v zadevi farmacevtka, kar se je zgodilo prvič in očitno tudi zadnjič v zgodovini države. Uradno in kasneje umaknjeno sporočilo vrhovnega sodišča, da bo spoštovalo le odločbe ESČP, ki so mu všeč. Izjava sodnice in bivše poslanke SMC Jasne Murgel, da bodo že menjali sodnike ustavnega sodišča (po zanjo neugodnem razpletu referenduma o družini). Pa ne nazadnje izjava nikoli izvoljene poslanke SAB Maše Kociper (po poklicu pravnice), ki je v razpravi o ZOFVI v državnem zboru dejala: “Ali si res želimo, da o najpomembnejših družbenih vprašanjih odloča ustavno sodišče oziroma devet ljudi?” Očitno je, da imamo sodstvo, ki se noče ali ne zna rešiti iz primeža politike, in politiko, ki sodstvo in državne institucije podobno kot Hitlerjev minister za pravosodje Franz Gürtner dojema kot svoj osebni fevd za uresničevanje političnih ciljev. Do zdaj so z mrežo “naših” sodnikov dodobra prepredli pravosodje, tako da se vsaj zadnje desetletje politična pristranskost sodišč začenja že prav neprijetno kazati. Zdaj je čas za naslednji korak. Zdaj se počutijo dovolj močne, da zlorabijo institucijo državnega zbora kot zakonodajnega telesa. ZOFVI je bil v tem pogledu nek začetek, katerega konca žal ne vidim. Franz Gürtner je leta 1935 sprevidel, da je lahko okostje pravne države, z manjkajočo drobovino, izredno uporabno orodje totalitarne države, ko je retroaktivno legitimiziral noč dolgih nožev z zloglasnim “zakonom o državni samoobrambi”.
Nekoč sem pisal o tem, da državnega sveta kot slepega črevesa parlamentarne demokracije ne potrebujemo in da po trenutni ustavni ureditvi samo povzroča stroške. A to so bili drugi časi. Preden je izvršilna veja oblasti dobila prve obrise tiranskih popadkov. Danes, leta 2019, ko politični analfabet in splošni svetovnonazorski praznež vodi koalicijo nevarnih levih ideologov, sem vesel, da državni svet kot zakonodajno sito obstaja. Odložilni veto v zvezi z ZOFVI je bil nujno potreben. Ne le zaradi zakona samega, ki bi na ustavnem sodišču gotovo padel, ampak kot signal. Signal dela zakonodajne oblasti in civilne družbe, ki jo predstavlja, da način vladanja te koalicije ni več v mejah sprejemljivega, hkrati pa velik preizkus za SMC, ki se tokrat ne bo smel več le vzdržati pri glasovanju, saj bi zdaj tak manever pomenil neposreden padec zakona. Zdaj bo tako imenovani moderni center, združba tako rekoč odpisanih politikov, imel edinstveno zgodovinsko priložnost, da se opredeli, kam bodo slovenski kvaziliberalci v bodoče šli: po poti vladavine prava, ali pa – le zato, da bodo naslednji mesec še funkcionarske plače – po poti rušenja duha pravne države, ki smo jo zgradili na pogorišču totalitarizma. Odločitev je njihova. Mi, državljani, pa smo že od potrditve zakona v DZ naprej veliko bolj previdni, cinični in pesimistični glede prihodnosti vladavine prava v Sloveniji. Ne bi radi, da nas absolutistična oblast, preoblečena v ugrabljeno pravno državo, pričaka nepripravljene kot tistega nesrečnega žida. Zdaj lahko le upamo, da ugledni ruski pravniki niso prišli v Slovenijo delit nasvetov ali celo navodil, kot so neki drugi ruski državniki, v nekem drugem času dajali navodila nadobudnim balkanskim komunistom.
Thomas Paine, eden od očetov Združenih držav Amerike, je dejal: “Nekateri sprašujejo, kje je ameriški kralj? Povedal vam bom, prijatelji – on kraljuje zgoraj in ne bo pustošil po svoji deželi tako kot angleški kralj. V Ameriki je kralj samo zakon. V absolutističnih vladah je samo kralj zakon, zato mora biti v svobodnih državah samo zakon kralj – in noben drug kralj ne sme obstajati razen zakona.” Socialistom, tem prvim med vsemi egalitaristi, očitno ni jasno, da so neodvisnost, nepristranskost, konsistentnost in kompetentnost vseh treh vej oblasti osnovna predispozicija za edino enakost, ki jo država zares mora zagotavljati – enakost pred zakonom. Če se izvršilna oblast mimo strokovne javnosti in lastnih posvetovalnih organov v imenu razrednega boja ali pa političnega oportunizma odloči ugrabiti zakonodajno vejo oblasti, je s tem konec enakosti pred zakonom, konec pravne države, konec vladavine prava in začetek rdeče monarhije.
