V domačem kraju imamo že vrsto let kitajsko trgovino. Kitajski lastnik v njej gara do dvanajst ur na dan, redno plačuje davke in trpi vsakodnevne obiske tržnih, delovnih in zdravstvenih inšpektorjev (ja tudi teh, čeprav je trgovina!). Pred kratkim se je poročil s sodržavljanko, ki je v Sloveniji dobila dovoljenje za prebivanje na podlagi združitve družine. Čeprav jo je hotel zaposliti v svoji trgovini, to ni bilo mogoče. Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev je namreč do pred kratkim določal, da tujec, ki je prišel v Slovenijo na podlagi združitve družine z drugim tujcem prvo leto bivanja ne more postati delovno aktiven. V kateri dimenziji transcendentalnega obstoja se je zakonodajalcu takšno vesoljsko določilo zdelo smiselno, je velika skrivnost.
Ne le da se je tujcem v Sloveniji preprečevalo delati in jih tako sililo v 365 dni brezciljnega životarjenja, tudi državni fiskus je prikrajšalo za prispevke iz plač. Kakorkoli, zakon se je letos vendarle spremenil tako, da se lahko takoj ob prihodu zaposlijo tudi tujci, ki so prišli na podlagi združitve družine.
A le če družba kjer bodo zaposleni zaprosi za informacijski list na lokalnem zavodu za zaposlovanje. Ta preveri ali ni morda slovenskih brezposelnih prijavljenih na zavodu, ki ustrezajo pogojem službe – ne rečem, prednost domačih delavcev je upravičena in razumljiva. A postopek z informacijskim listom ima omejitve.
Obstajajo drugorazredni… in prvorazredni
Ko je lastnik kitajske trgovine hotel zaposliti ženo na podlagi novega zakona so ga najprej pošiljali sem ter tja od upravne enote do zavoda za zaposlovanje, dokler se ni skozi labirint javne uprave vendarle prebil do dovoljenja za prebivanje, ki vključuje tudi pravico do dela. Potreboval je cel kup papirjev in neskončno stoično držo, da mu je uspelo. Dokler ni ugotovil, da lahko ženo zaposli le za polni delovni čas, čeprav ni bilo dela dovolj niti za 4 ure. Še eno vesoljsko določilo namreč pravi, da se lahko tujec, ki je v Sloveniji na podlagi združitve družine z drugim tujcem zaposli le za najmanj 40 ur na teden. Zavzdihnil je in pristal. Bo pač dal za plačo namesto za razvoj trgovine. Skozi goro papirjev je cinično pripomnil, da je Slovenija birokratsko hujša kot Kitajska.
Pa je res tako? Ko se sprehajamo po ljubljanskih ulicah in vidimo brivca Ahmada Šamija, ki ponuja raznolike usluge, z osrednjo dejavnostjo britja in striženja se malevolentnost države magično razblini. Začnemo se spraševati, ali je zakonodaja res tako zelo stroga za vse, ali le za slovenske državljane in tujce, ki pridejo v Slovenijo s papirji. Šami najbrž ni odprl svoje obrti, ni si priskrbel davčne blagajne, najel računovodkinje za vsaj 120 evrov, sredi Ljubljane ga niso obiskovali inšpektorji – morda so bili ti preveč zaposleni s štetjem lastovk v podeželskih hlevih. Kaj pa če ga je kdo zaposlil? Je njegov potencialni delodajalec tudi šel čez vso kalvarijo pridobivanja informacijskega lista in spoznal, da bo Ahmada moral plačati za polni delovni čas? Vem, da je vprašanje odveč, saj je v meglo zavito še vprašanje legalnosti njegovega bivanja v Sloveniji. Ko so ga iskali policisti, so ga slovenski trdo levi poslanci skrili v Državni zbor, bivši premier, ki je Šamija hvalil kot primer vzorne integracije migrantov v slovensko okolje – pa je v sramoto svojemu poklicu iskal nevzdržne ad hoc načine kako ga obdržati v Sloveniji, dokler mu niso lastni svetovalci in služba vlade za zakonodajo prišepnili, da tako po kavbojsko vendarle ne bo šlo.
Ahmadova brivnica sredi Ljubljane (Foto: Nova24TV)
Ahmad in njegovi manj srečni kolegi, ki se skozi Bosno in Hrvaško prebijajo v Slovenijo so očitno simbol nečesa. Nečesa kar vlada vidi kot bistvo njenega obstoja.
Dva primera izpostavljam, ker bi rad poudaril, da načeloma nisem proti migracijam. Če pride tujec v Slovenijo z veljavnim dovoljenjem za kratkoročno ali stalno prebivanje, naj tu prebiva. Če mu dovoljenje omogoča še delo, na podlagi ustreznih kontrol ZRSZ naj tukaj dela in plačuje davke. A za takšne primere imamo ustrezne zakonsko določene postopke. Verjemite, slovenski postopki so izredno drakonski za migrante, ki niso prvorazredni romarji iz Velike Kladuše in Bihača. V Slovenijo ni priti nič lažje kot v ZDA ali Švico. Tujec, ki si želi tukaj ustvariti življenje in opravljati posel mora iti čez tako obsežen kup birokratskih ovir, da mora res imeti hudičevo željo po prav naši mešanici južnoslovanske kaotičnosti in germanske delavnosti. Prebiti se mora skozi upravne vice, ki včasih povsem uidejo zdravemu razumu in logiki. Če na primer organ zahteva dokument, ki ga v izvorni državi tujca ni, slovenska birokracija predpisuje, da je tujec primoran od izvorne države dobiti izjavo organa – ki bi bil teoretično pristojen za ta dokument, če bi obstajal – da takšnega dokumenta v tisti državi ni. Če država ni podpisnica haaške konvencije, mora takšna izjava o neobstoju romati še na zunanje ministrstvo izvorne države in slovensko ambasado za dvojno overitev.
Ko je tak “begunec” enkrat v sistemu, ga je izredno težko deportirati, tudi ko mu je zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Vračanje azilantov po Dublinski pogodbi je uspešno le v tretjini primerov, vračanje v države izvora pa na sistemski ravni praktično ne obstaja. Vso bedo zavlačevanja z reševanjem problema zavrnjenih azilantov je pokazal Anis Amri, zavrnjeni tunizijski migrant, ki je šel z vlačilcem iskat 72 devic na božični sejem v Berlinu. Nemške oblasti so se zdrznile komaj letos, ko je minister za notranje zadeve Horst Seehofer, sicer velik kritik politike odprtih vrat Angele Merkel – napovedal hitrejše in učinkovitejše vračanje azilantov. Kljub pričakovanemu odporu socialdemokratov, a nemška politika je za razliko od slovenske pripravljena na realpolitične kompromise. Vsi so se zavedali, da je pač nevzdržno, da v državi gostijo 240 tisoč zavrnjenih azilantov od tega več kot pol takih, ki nimajo dokumentov ali skrivajo svojo identiteto. Varnostna tveganja so pač prevelika.
Gverilske metode slovenske levice
Pri nas pa se še danes, ko smo na pragu naslednje migrantske krize gremo partizane in Nemce, prvorazredne in drugorazredne. Primer Šami je le na zunaj prvič očitno pokazal kakšne gverilske metode je pripravljena uporabiti leva oblast, da v državi na vsak način obdrži čim več migrantov. Da uradno nepopisane migrante nekdo organizirano zalaga z živežem je bilo jasno, ko so slovenski policisti v kampu sredi gozda v bližini Ilirske Bistrice odkrili 120 pribežnikov, le nekaj časa za tem pa je bil izpraznjeni kamp zopet bil poln zalog hrane iz italijanskih diskontov. Barbara Rajgelj je to označila za humanitarnost. Minister Boštjan Poklukar za očitno tihotapstvo. Smo vendarle blizu točke, ko bo tudi vlada morala priznati, da so nevladne organizacije del problema? Težko verjetno. Skupni imenovalec Šarčevih prisklednikov je oportunizem in politično preživetje. Globoka agenda celote politične, medijske in intelektualno-ideološke levice pa je popolna sprememba demografske slike, skozi načrtno preseljevanje ilegalnih migrantov iz varnih držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike.
Da je temu res tako je pred časom na RTV po pomoti priznala predstavnica NVOja Pravno-informacijski center (PIC) Katarina Bervar Strnad. Takrat je predstavnik policije Sandi Čurin opozoril, da več kot polovica migrantov (spomnite se na tiste mlade potentne Maročane in Alžirce moškega spola), ki zaprosi za mednarodno zaščito pred koncem postopka zapusti državo, kar predstavlja zlorabo azilnega sistema, saj takšni ljudje očitno niso imeli namena ostati v Sloveniji. Nakar se je Katarina Bervar Strnad vprašala, zakaj ti ljudje sploh gredo iz države in ugotovila, da so krivi integracijski pogoji v Sloveniji, in da NVO-ji opozarjajo, da bi morala Slovenija sprejeti novo resolucijo o imigrantski politiki, na podlagi katere bi preverjali, zakaj te osebe odhajajo in vzpostaviti pogoje, zaradi katerih bi se lažje integrirali, saj vprašanje ni zakaj gredo naprej ampak zakaj v Sloveniji ne najdejo skupnosti v kateri bi se integrirali. V teh premetenih besedah se skriva ves naboj in motiv za delovanje slovenskih NVO-jev na meji – ne gre le za korektno opravljene azilne postopke. Gre za to, da bi čim več migrantov ostalo. V smislu: naš problem je da odhajajo v Nemčijo in Avstrijo, storiti moramo več da jih obdržimo. Razumete? Mi smo težava, ker migrantom ne nudimo ustrezne integracije, tako kot smo recimo Ahmadu Šamiju s skrivanjem v DZ in gledanjem stran, ko dela na črno. Kako je že rekla ena pronicljiva gospa? “Eni se znajdejo…“
Drugorazredni migranti, ki spoštujejo zakone in plačujejo davke lahko le sanjajo, da bodo kdaj obravnavani tako kot prvorazredni, vladno požegnani migranti iz fantomskih vojnih žarišč. Prvorazredni so privilegirani z razlogom. Prav tako so drugorazredni šikanirani z razlogom. Kitajska skupnost v Sloveniji ima skrito Facebook skupino na povabilo. Ljudje, ki se tam zadržujejo, so vse kaj drugega kot socialisti. Pogovarjajo se o služenju denarja, optimizaciji davkov, akumulaciji kapitala in novih poslovnih priložnostih. Slovenska politika jih večinoma ne zanima, tiste, ki pa jih, pa so goreče desno-kapitalistično nastrojeni. Leve represije so se doma že dovolj najedli. Otroci teh ljudi ne bodo volili levice in socialnih demokratov, saj bodo ti prav po neoliberalno opravljali svoj posel, namesto, da bi tuhtali kje se da pomolsti socialno državo. Medtem bodo Maročani in Alžirci s poudarjenim versko-nacionalističnim nabojem (“vsi bodo nekoč morali sprejeti šeriatsko pravo kot pravo dežele”), nezaupanjem do evropskih staroselcev (“vsi so proti muslimanom, zato nimam službe”), in dojemanju države kot velike vreče iz katere vsemogočna država deli bombončke svojim podanikom, podobno kot v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v Belgiji še za generacije predstavljali zvesto volilno bazo levi politiki. Gre za eksistencialno bitko socialistične politike, ki v Evropi počasi odmira, pri nas pa zaenkrat še cveti. Vendarle se njeni arhitekti zavedajo, da naslednje generacije internetno pismenih Slovencev ne bodo dovolj za nadaljevanje suverene prevlade nastavljencev globoke države. Begunsko vprašanje je za nas na desnici vprašanje varnosti, suverenosti in ekonomske vzdržnosti. Za tiste na levici, pa vizionarski projekt volitve 2040.
