Nemci so za nas od nekdaj vzorniki. Ne le Nemci kot združenje tistih zveznih dežel, ki tovorijo sodobno Nemčijo, ampak ves germanski svet, ki vključuje Avstrijo, Nemčijo, skandinavske dežele, nemški del Belgije, nemške bratrance Nizozemce, Anglosase in Jute na otočju ter seveda Švicarje. Up pred plebiscitom je bil, da bomo naslednja kapitalistična Švica, ne tako kot danes, ko nadobudni mladci iščejo rešitve v venezuelski delavski participaciji. Nemška delavnost, disciplina, red in učinkovitost je na Balkanu kljub temu že pregovorna. Ko gre kaj narobe, ponavadi zavzdihnemo in si rečemo: “V Nemčiji bi bilo vse drugače …”
No, tisti, ki ste kdaj imeli opravka z nemškim birokratskim strojem, veste, da vse ni tako rožnato. Če ste tam kupovali avtomobile na lastno pest, da bi se izognili raznim slovenskim Avto Mučkaroš s.p., ste najbrž že ugotovili, da so njihovi Kfz-Zulassungsbehörde (uradi za registracije vozil) podoben labirint potrdil, taks, ponovnih potrdil, lepljenja grbov na tablice in neskončnega čakanja na hodnikih skupaj z nemškimi sotrpini, ki so enako zmedeni kot vi, medtem ko ustavljajo mimobežeče uslužbenke in moledujejo: “Können sie mir bitte helfen? Was muss ich jetzt mit diesen dokumenten machen??”, nakar jih uslužbenke pogledajo kot die Hexe von Buchenwald, jih naderejo in jim ukažejo, naj počakajo pred vrati kot vsi drugi.
Te dni se držimo za glavo, ko spremljamo tragikomedijo primerov Glinščica in Karavanke, že drugo reprizo nagajivih Excelovih formul, sumljivih potez upravljavcev projektov in komične neaktivnosti nadzornikov. Nekakšna makro verzija afere maketa, ki je bila očitno uvod v naslednjo epizodo državnega pripravljanja terena za F21, ruski bife z državnim denarjem. Alenka Evviva il communismo Bratušek že ne bo dovolila, da gradbene firme izkoriščajo državo z najcenejšimi pobudami, in ni hudič, da ne bodo šli uslužbenci 2TDK še na ducat tečajev MS Office, preden dokončno ne izračunajo prav, da je le en ponudnik pravi ponudnik, s pravičnimi in poštenimi referencami. A verjemite, to ni “slovenska” stvar. To je stvar državnega upravljanja. Želite dokaz?
Nemški TEŠ 6, avtocestni križ in 2. tir
Tudi Nemci imajo svoj TEŠ 6, avtocestni križ in drugi tir v enem samem projektu. Imenuje se berlinsko letališče Brandenburg, in sicer po predsedniku Willyju Brandtu. Po nemški združitvi leta 1990 se je združen, kar naenkrat dvakrat večji Berlin začel eksplozivno razvijati. Prebivalci vzhodnega Berlina so kmalu veseli spoznavali, da potovanja z letali niso le za Ericha Honeckerja in njegove politkomisarje, pa tudi zahodni turisti so drli v na novo rojeno evropsko metropolo, ki je postala tudi glavno mesto države z vso pripadajočo birokracijo.
Mednarodna letališča Tegel, Schönefeld in Tempelhof so bila premajhna in zastarela. Niti vsa tri niso uspela zadovoljiti potreb letalskih prevoznikov. Zvezna in mestna oblast se je zdrznila in ugotovila, da bi bil poleg logističnih prednosti novo letališče pomenilo tudi pomemben političen projekt, ki bi postal simbol ponovne združitve naroda. Zvezna oblast je skupaj z deželama Brandenburg in Berlin ustanovila holding BBF (Berlin Brandenburg Flughafen Holding Gmbh), ki je postal uradni upravljavec gradnje. BBF je najprej predvidel, da bo letališče zgradil in vodil zasebni investitor, ki bo tudi formalni lastnik letališča, državi pa bi le plačeval davke in pristojbine za opravljanje letališkega prometa. Na javni razpis se je prijavilo več zasebnih družb, vsaka s svojo ponudbo. Gradnja naj bi se začela leta 2000, končala najpozneje leta 2007. Upravni odbor BBF, ki so ga sestavljali zvezni minister za transport, župan Berlina in predsednik zvezne države Brandenburg, je zavrnil načrte za privatizacijo kot nepraktične, zasebnim izvajalcem pa plačal odškodnino za njihov nepotreben trud.
Projekt je bil od takrat naprej v lasti in pod popolnim nadzorom države (zvezne, brandenburške in mestne berlinske oblasti, ki so BBF preoblikovali v FBB – Flughafen Berlin Brandenburg). Čeprav je bil izvirni načrt za odprtje leto 2007, se prvi izkopi sploh niso začeli pred letom 2006, potem ko se je država na sodišču več let borila s prebivalci okoliških vasi, ki jih je skrbelo zvočno onesnaženje – dve bližnji vasi so morali celo porušiti, prebivalcem pa ponuditi ustrezna nadomestna bivališča in denarno kompenzacijo. Zasebni izvajalci so že v projektni fazi opozarjali, da je kraj preblizu večjih zaselkov, pa jih oblasti niso poslušale. Politiki so ves čas pritiskali, da se letališče zgradi tam. Če so bili tako vztrajni zaradi gostinskih objektov v bližini novega letališča, katerih lastniki so bili pomembni – državno nameščeni – odločevalci projekta, sodišča nikoli niso uspela dokazati, čeprav je kar nekaj preiskav še v teku.
Cena narasla s 3 na 10 milijard
Ko so se sodne litanije končale, so se končno začela prva dela. Državljanom in meščanom so državni izvajalci zagotovili, da bo celoten projekt stal manj kot 3 milijarde evrov. Ko so se začela prva pripravljalna dela, je bilo hitro jasno, da so takšne številke le birokratska erotika. Datum odprtja se je prestavil na leto 2011, a so potem že leta 2010 ugotovili, da so roki neuresničljivi. Ciljali so vsaj leto 2012. Do takrat je celoten strošek projekta narasel na več kot 4 milijarde evrov. Tistega poletja je bilo vse pripravljeno za veliko odprtje. Oblasti so že najavile zapore cest, da bi lahko težki vlačilci prevažali tehnično opremo z letališč Tegel in Schönefeld, ki bi potem do leta 2013 nehali obratovati. Letalski prevoznik Lufthansa je napovedal poseben, slovesen let z Airbusom A380. Pa je vse padlo v vodo. Le nekaj dni pred otvoritvijo so inšpektorji zaznali cel kup kritičnih pomanjkljivosti v sistemu požarne varnosti. Odprtje je bilo odloženo. Najprej za 2 tedna. Nato 2 meseca. Nato na nedoločen datum leta 2013. Vsak dan so na površje prihajala nova poročila o slabi gradnji, inženirskih napakah, uporabi neustreznih materialov … Že zgodaj leta 2013 je bilo jasno, da letališče tisto leto še ne bo odprto. Leta 2014 se je v začetku leta govorilo o dokončnem datumu nekje sredi leta 2016. Ko so sredi istega leta inženirji odkrili, da je celotna konstrukcija glavnega stolpa in terminalov zgrešena in bo treba na novo vgraditi skoraj vse protipožarne varnostne sisteme, so že vsi vedeli, da tudi leta 2017 ne bo odprtja. Leta 2016 je Nemčija po skorajšnjem bankrotu letališkega holdinga zaprosila za evropska sredstva v višini 2,5 milijarde evrov. EU je odobrila “le” 2,2 milijarde, nato še milijardo evrov za premostitev dolgov. Trenutne konservativne ocene končne cene projekta so okrog 8 milijard evrov, skupaj z razširitvami do leta 2030 pa več kot 10 milijard.
A letališče danes, 21. avgusta 2019, še zmeraj ni odprto in sameva kot kakšno kitajsko mesto duhov, polno industrijskih dvigal in tovornjakov. Letos marca je certificirano podjetje TÜV Rheinland izdalo poročilo, da protipožarni sistem še zmeraj ni varen, in hkrati opozorilo na 11 tisoč resnih pomanjkljivosti. Med drugim je treba na novo položiti 700 kilometrov kablov, vgraditi ojačane betonske nosilce temeljev, tla podzemnih garaž se povešajo tudi, ko v njih ni še nobenih avtomobilov, nihče ne zna ugasniti glavnih luči, ne da bi prekinil celoten dovod elektrike, električna drsna vrata po vsem letališču ne delujejo, jaški za dvigala so prekratki, da bi dosegli podzemno železniško postajo. Ta je zaradi neuporabe začela plesneti, zato mora tam mimo vsak dan en krog odpeljati lokomotiva Deutsche Bahn, da prezrači jašek. Opuščena železniška postaja pod letališčem je hkrati del posebnega pravdnega postopka, v katerem DB toži upravljavce, da je 7 let po izgradnji še zmeraj ne more uporabljati. Po zadnjih podatkih je odprtje, napovedano za oktober 2020, pod velikim vprašajem. Težave s konstrukcijo so tako kronične, da bo potreben poseben strošek za tekoče vzdrževanje v vrednosti (najmanj) 500 milijonov evrov. Seveda, če bo sploh kdaj odprtje. Član uprave Lufthanse je za zaprtimi vrati priznal, da letalske družbe ne računajo več, da bo Brandenburg sploh kdaj odprl svoja vrata, in da ga bodo najbrž prej porušili in zgradili povsem novega. Po zadnjih računovodskih izkazih je bilo porabljenega že 7 milijard evrov, od tega več kot 3 milijarde evropskih sredstev. Naših sredstev …
Tudi nemški politiki niso nikoli odgovarjali
Med vsemi gradbenimi debakli so se zgodile še druge stvari, na katere so kritiki projekta opozarjali že davnega leta 2000, pa jih noben rezanja rdečih trakov in ‘fotošutingov’ v gradbenih čeladah hlepeč politik ni poslušal. Načrtovalci so si novo berlinsko letališče zamislili kot ogromno mednarodno vozlišče – t. i. hub airport, v slogu Dubaja, ki ga bodo potniki z vsega sveta uporabili za tranzitne lete do končnih destinacij. Vmes se je letalska industrija temeljito spremenila – veliki hubi so postali manj atraktivni, potem ko sta Airbus in Boeing začela proizvajati sodobna, do 25 odstotkov varčnejša kompozitna letala, ki so omogočala dobičkonosne lete point-to-point – od vkrcanja do destinacije. Veliki globalni hubi so lahko preživeli le ob konsolidaciji industrije – v EU poleg Frakfurta (FRA), Pariza (CDG) in Londona (LHR) ni več prostora za še en velik mednarodni hub. No, seveda to ni bilo nobeno presenečenje, saj so se kompozitna letala napovedovala že konec devetdesetih, še preden je bil koncept brandenburškega letališča zaključen. A politika ni slišala ali pa ni želela slišati, ko je volivcem prodajala svoje megalomanske sanje. Vmes je propadla še letalska družba Air Berlin, edina, ki bi Brandenburg uporabljala za svoje domače letališče. Danes je že jasno, da so ogromni prostori za trgovine v letališču skoraj trikrat predimenzionirani, tudi ko (če) bodo enkrat v uporabi, bodo deli letališča spominjali na filme o apokalipsi zombijev.
Kaj se je vmes zgodilo akterjem, ki so vodili projekt? Ministri za promet so se izmenjevali, prav tako vodje projekta letališča, župani Berlina in predsedniki Brandenburga. Nasledniki so za polomije krivili prednike, spet ti spremenjene razmere na trgu in podizvajalce. Potekale so parlamentarne preiskave, ustanavljale so se komisije, ki so iskale sledi korupcije. Leta 2016 je bil aretiran član upravnega odbora letališča, potem ko ga je tožilstvo obtožilo, da je od nizozemskega podjetja Imtech prejel podkupnino. Leta 2016 je priznal, da je prejel podkupnino v vrednosti 150 tisoč evrov. Imtech je bil leta 2006 izbran za vgradnjo protipožarnih sistemov, a je šel medtem v stečaj, zato so morali za obnovo protipožarnih sistemov razpisati nov tender. Preiskava je pokazala, da inženir, ki je načrtoval protipožarni sistem, sploh ni poklicno usposobljen za takšno delo. Menedžerji, ki so vodili projekt, so se izmenjevali kot po tekočem traku, a nihče od njih ni za industrijsko polomijo osebno odgovarjal. Kot tudi ni odgovarjal noben politik – večini katastrofa niti ni uničila kariere. Pač veliki projekti – marsikaj lahko gre narobe. Se zgodi … Še dobro da obstaja Božičkova vreča brez dna, ki jo polnijo davkoplačevalci. Podobnost BBF (kasneje FBB) z 2TDK je zgolj naključna!
Milijardni ropi bodo pustošili še generacije
Ko danes govorimo o nemški učinkovitosti, delavnosti in smislu za odgovornost, se nam v mislih slikajo podobe ogromnih , zasebno – včasih tudi družinsko – vodenih globalnih konglomeratov … Bosch, BMW, Daimler Benz, Siemens, Volkswagen, Thyssen Krupp, BASF, Linde, Bayer, Lidl, Aldi … To so zasebna podjetja (občasno ima v njih manjšinski delež tudi zvezna dežela, a imajo hkrati strogo ločen korporativni del upravljanja, kjer deluje le in samo tržna logika). Lastniki so delničarji ali vzajemni skladi, včasih neposredni potomci ustanoviteljev. Ljudje, za katere je dobiček podjetja denar v žep, izguba pa denar iz žepa. Njihovega seveda. Zato so izredno motivirani, da na mesta odločanja v upravne in nadzorne svetove postavljajo ljudi, ki so dovolj kompetentni, da jim s slabim poslovanjem ne bodo zapravljali osebnega premoženja. Politiki takšne motivacije nimajo. Za politike je davkoplačevalski denar poceni, tako kot je za zajce poceni življenje. Vedno se ga bo našlo dovolj, če bo “politična volja”. Navadni ljudje itak izgubijo občutek, ko se pogovarjamo o velikih številkah, zato se jim z malce populizma in medijskega potiska hitro uspe prodati nepotreben in smešno precenjen projekt, vreden 1.5 milijarde evrov, ker si ne psihološko ne racionalno ne znajo predstavljati, kaj številka 1.500.000.000 evrov pomeni v resnici. Bolj predstavljive so jim številke, da so poslanci deležni službenih telefonov. 150 evrov na mesec za telefon?! Kako si drzne! Mediji v lasti tistih, ki so neposredno poslovno udeleženi v megalomanskih državnih projektih, bodo seveda zajahali takšne brezvezne ljudske vale ogorčenja, da se bomo ja čim manj pogovarjali o milijonskih aneksih …. afera sendvič, volkovi, medvedi, poslanski dodatki, Lidia Glavina, koliko so lani s predavanji zaslužili poslanci … Pogovarjajmo se o tem čim dlje in čim bolj intenzivno, da bo ostalo manj medijskega prostora za nepotrebne, milijardne infrastrukturne rope, ki bodo finančno opustošili generacije in zaradi katerih bomo vsi revnejši.
