Piše: Dr. Matevž Tomšič
Ko je leta 1994, medtem ko so v parlamentu zaradi t. i. afere Depala vas odstavljali tedanjega obrambnega ministra Janeza Janšo, množica njegovih privržencev na Trgu republike protestirala zoper to dejanje, so dominantni mediji in njihovi mnenjski voditelji kritizirali takšno izražanje ljudskega nezadovoljstva. Na veliko so razlagali, kako da se »politika ne izvaja na ulici, ampak v parlamentu«, in da je treba politični proces prepustiti institucijam sistema. In ko je desni pol slovenske politike kasneje organiziral še nekaj javnih manifestacij, so jih v javnosti vselej problematizirali kot nekaj, kar naj ne bi bilo sestavni del demokratičnega političnega življenja. Nekateri so šli celo tako daleč, da so jih primerjali z razvpitimi »mitingi resnice«, s pomočjo katerih je srbski partijski šef Slobodan Milošević konec 80. let prejšnjega stoletja vzpostavil svoj oblastni monopol.
Sedaj se ulične demonstracije vrstijo že vse od nastopa tretje Janševe vlade. Pri tem uživajo intenzivno podporo dominantnih medijev. Ti, ki so obsojali manifestacije v podporo Janši, sedaj simpatizirajo s tistimi, ki ga želijo vreči z oblasti (podobno je bilo tudi med t. i. ljudskimi vstajami v letih 2012−2013).
To se dogaja, čeprav sedanji kolesarski in podobni protesti dejansko precej bolj spominjajo na metode Miloševića in njegovih. Manifestacije, ki jih je v preteklosti organizirala desnica, so bile namreč sporadični dogodki, na katerih so njihovi organizatorji in udeleženci izpostavljali določene zahteve. Ni se dogajalo, da bi protestirali samo zato, ker je vlado sestavila »napačna« politična opcija. Pri sedanjem uličnem dogajanju pa gre za sistematično in kontinuirano rušenje vlade, pri čemer se stopnjujeta agresivnost in histerija protestnikov. Tu je jasna vzporednica z dogajanjem v nekdanji državi v zadnjih letih njenega obstoja, ko je Milošević s pomočjo svojih mitingarjev skušal odstraniti politične tekmece; to mu je na koncu tudi uspelo, saj je s pomočjo orkestriranih množičnih protestov dosegel marginalizacijo nasprotnih frakcij v srbskih državno-partijskih strukturah in ustoličenje sebi lojalnih oblasti v obeh tedanjih avtonomnih pokrajinah Vojvodini in Kosovu, kasneje pa še v Črni gori. Na ta način se je za več kot desetletje utrdil na oblasti.
Kolesarski in podobni protesti so predvsem instrument postkomunistične globoke države, ki ji je Janez Janša glavni trn v peti, zato ga skušajo njeni protagonisti s pomočjo svojih političnih, medijskih in civilnodružbenih eksponentov na vsak način odstraniti z mesta predsednika vlade. Oni so dejanski režiserji tega dogajanja. Ali res lahko kdo verjame, da igra glavno vlogo Jaša Jenull? Da je spiritus agens vsega tega dogajanja neki režiser skromnih referenc, za katerega do lanske pomladi skoraj nihče ni slišal? Podobno velja tudi za druge karakterje, katerih aktivizem osrednji mediji tako silno promovirajo. Oni so tukaj samo v vlogi izvrševalcev, podobno kot so predstavniki strank koalicije KUL v parlamentu. In podobno, ko je bil njihov mandatarski kandidat Karl Erjavec. Tako kot so bili nekoč udeleženci »mitingov resnice« samo orodje Miloševićeve politike.
Ti centri moči se ne morejo sprijazniti se situacijo, ko je na oblasti nekdo, ki ni pripravljen igrati vloge njihove marionete in s tem vzdrževati obstoječih razmerij moči, vpliva in privilegijev. In ne gre se slepiti: od teh razmerij imajo mnogi koristi; nekateri večje, drugi manjše. Vsi ti so se voljno pripravljeni vpreči v igro, ki jo vodi politično zakulisje; igro, pri kateri nobena cena – četudi v smislu ogrožanja javnega zdravja – ni previsoka.
dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
