Nad nekim mestecem stoji cerkev na hribu. Dobro je, da je tam. Zdi se, da so jo moji predniki tja postavili le zame.
Pridejo dnevi, ko se odpravim po gozdni poti do te cerkve na hribu. Samotna je in stara. Na njenih zunanjih zidovih, če dobro pogledaš, lahko pod nanosi modernega ometa opaziš ostanke nenavadno lepih, pisanih fresk. Tam so upodobljeni angeli in svetniki, v lica takšni, kot so bili naši stari, pa rožni okraski, križi in druga ornamentika dobrih slovenskih ljudi. Freske je sicer najedel zob časa in modernost jih je zametala s sivim betonom, a še vedno so tam; slutiš jih, kako ti skozi stoletja tiho govorijo o nekem drugem času. O času, ko so Slovenci še verjeli v dobro in sveto. Danes Slovenci večinoma ostajajo v dolini, kjer že v vsaki vasi odmeva balkanska glasba in vse več ciničnih ljudi verjame v vse več laži. Ampak zato je okoli cerkve na hribu vsaj mir. Tam še slišiš petje ptic in samega sebe. Do cerkve na hribu vodi strma steza; ni lahka in ne enostavna, in da se človek povzpne do nje, se mora pošteno prepotiti. Ampak pot je zdrav, ker se z njim iz telesa odstranijo strupi. Cerkve na hribih, se mi zdi, so naši predniki gradili s posebnim namenom. Skoraj vsak kraj na Slovenskem ima svojo. Morda so jih gradili v slutnji časov, za katere so vedeli, da bodo prišli. Džamije in sinagoge denimo večinoma niso zgrajene na hribih. Ampak slovenske cerkve so, ker so tam bliže Bogu. In kdove … Morda se bo nekega dne, ko se bo zdelo že vse izgubljeno, ko nas bodo izdali vsi naši politiki, vatikanski svečeniki in drugi judeži, preostalo slovensko ljudstvo začelo spet zgrinjati okoli njih. Morda bodo tam gori našli svoje izgubljene ljubezni; morda bodo odkrili nove; in morda se bodo v njih prerodili in čudežno ozdravili uroka, ki jim stiska duše danes, našli voljo, da živijo in branijo, kar je prav in dobro. In se končno le spomnili, za koga so bile zgrajene cerkve na hribih. Ker bile so zgrajene prav za nas − in prav za naš čas.
