Piše: dr. Anton Olaj
V Sloveniji se med drugim soočamo z izginjanjem slovenskega jezika kot posledico priseljevanja tujcev in njihove premajhne pripravljenosti, da se asimilirajo v slovenskem prostoru. Slovenci dolgo nismo imeli svoje državnosti, zato je pri njenem uveljavljanju razumljiva nujnost po večjem poudarku na jezikovni in kulturni enotnosti.
Ekonomskih migracij “per se” ne povezujem s tveganjem raznarodovanja, vendar predstavljene spremembe zakona o tujcih vzbujajo upravičen dvom o domišljenosti rešitev, ki se nam obetajo v sodelovanju z globalističnimi in levičarskimi nevladnimi organizacijami. Razumem prizadevanja oblasti po odpravi administrativnih ovir, ne razumem pa pojasnila ministrstva za notranje zadeve v obvestilu za javnost z dne 14. 3. 2023, kako se bodo tujci lahko izogibali izpolnjevanju kriterijev glede znanja slovenskega jezika. Dokazila o znanju slovenščine na stopnji (A1) za družinske člane tujcev v Sloveniji, ki ga je uzakonila prejšnja vlada, preverijo upravne enote. A ko obstoji razlog za zavrnitev izdaje ali podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, morajo “upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo”, kar pomeni veliko polje proste presoje uradnikov brez učinkovitih varoval pred zlorabami. Ali se bodo ta varovala kasneje vpisala v zakon, ni znano.
Vlada RS nekritično spodbuja ekonomsko priseljevanja tuje delovne sile skupaj z družinskimi člani, čeprav je v Sloveniji ta čas po podatkih Zavod RS za zaposlovanje prek 54 tisoč ljudi registrirano brezposelnih. Zaskrbljiva je “mlačnost” oblasti, da bi zaposlitvene potrebe Slovenije reševala predvsem s tukaj živečimi ljudmi in s tem zmanjšala pritok tujcev. Skrb zbujajoča je tudi odsotnost prizadevanja vlade, da bi oblikovala privlačne zaposlitvene možnosti za vrnitev izseljenih Slovencev v domovino.
Množičen selitveni prirast tujcev negativno spreminja demografsko strukturo prebivalstva v škodo Slovencev. Pomembno se mi zdi povedati, da je že 26. marca 2019 potekal pri predsedniku republike Borutu Pahorju posvet o demografski politiki v Sloveniji, kjer je prof. dr. Marina Lukšič Hacin na dilemo, ali so migracije del reševanja demografskih problemov, odgovorila, da “se moramo najprej odločiti, ali jih hočemo. Če jih, moramo implementirati ukrepe. Če želimo, da pri nas ostanejo, moramo biti privlačni.” Eden od sklepov posveta je bil tudi, da je nujno pripraviti odgovor na staranje prebivalstva. Pahor je pri tem izpostavil odgovornost in dolžnost pristojnih za oblikovanje ustrezne politike tudi na državni ravni.
Zelo smiselno je zato bilo, da je prejšnja vlada ustanovila Urad za demografijo, ki naj bi poiskal ustrezne rešitve, vendar ga je aktualna vlada lahkomiselno ukinila, kar samo po sebi kaže udejanjanje globalistične proimigrantske politike v okviru kontroverznega “nezavezujočega” marakeškega sporazuma ob asistenci številnih nevladnih organizacij, kar vodi posledično v raznarodovanje. V Sloveniji bo pri izvajanju takšne politike čedalje manj Slovencev, slovenska beseda pa bo še redkeje slišana.
Vlada niža jezikovne standarde za zaposlovanje tujcev. (Foto: sta)
Če izhajamo iz javno znanih problemov v zvezi s tujci, npr. na Jesenicah ali v Velenju, lahko ugotovimo, da zakonska zahteva tujcem po znanju slovenskega jezika samo na ravni (A2) ob izdaji dovoljenja za stalno prebivanje ne zadostuje, prav tako ne ureditev, da se ob vlogi za podaljšanje prebivanja družinskim članom tujcev v Sloveniji dopušča znanje slovenskega jezika samo na vstopni ravni (A1). Ali smo se res pripravljeni zaradi kvaziekonomskih koristi gospodarstva odreči narodni samobitnosti?
Pričakovati bi bilo, da se tudi nova predsednica države Nataša Pirc Musar ustrezno vključi v reševanje problema in pospeši udejanjanje rešitev, ki izhajajo iz posveta o demografski politiki v Sloveniji iz leta 2019. Na področju migracij se napoveduje sprejetje migracijske strategije. Delovno skupino vodi državna sekretarka Tina Heferle. Zdi se nujno, da se ob tej priložnosti uredi tudi izrekanje o narodni pripadnosti ob popisu prebivalstva. Je pa zaskrbljujoče, da bodo v tej delovni skupini sodelovali predstavniki predvsem leve “globalistične” nevladne organizacije ob popolni odsotnosti predstavnikov domoljubnih organizacij, ki očitno k temu niso bili povabljeni ali spodbujeni.
Ob vsem tem se zdi nepomembno, ali je proces raznarodovanja posledica politike nepremišljenosti globalističnih zagovornikov imigracij ali samo posledica konformizma in dekadence slovenske politike.
Dr. Anton Olaj je nekdanji generalni direktor policije, nekdanji državni sekretar na MNZ RS, veteran vojne za Slovenijo
