Se še spomnite, kako je nastajala evropska ustavna pogodba in njena preambula? Namreč, iz nje so cenzurirali krščanske korenine. To se je dogajalo v letih 2003 in 2004, torej še pred uradnim vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Kot je zapisano v preambuli Pogodbe o ustavi za Evropo (v celoti jo najdete TUKAJ), se Evropa navdihuje »iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije,enakosti in pravne države«.
Ni kaj: lepo zveneče besedilo, iz katerega pa bi lahko razbrali, da so se vse te vrednote dejansko pojavile kar same od sebe. Nič ne izvemo, katera je ta kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope. Medtem ko boste v ZDA na besedo Bog naleteli celo na dolarskem bankovcu, se evropska identiteta skuša izviti z nekakšno politično korektno razlago, češ saj gre vendarle za univerzalne vrednote. Univerzalne? Pojdite v Savdsko Arabijo ali Iran in tam razlagajte o človekovih pravicah, svobodi in demokraciji.
Seveda je skoraj pozabljena epizoda s cenzuriranjem judovsko-krščanskih korenin Evrope v ustavni pogodbi Evropske unije zgolj vrh ledene gore. Le malo po tistem se je za funkcijo evropskega komisarja za področje pravosodja potegoval znani pravnik, filozof in profesor Rocco Buttiglione – in izvisel, saj se mu je odrekla tudi Italija. Bojda zaradi »nestrpnosti«, vsaj tako so njegovo konservativno prepričanje komentirali levičarji. Sporna naj bi bila predvsem njegova prepričanja o homoseksualnosti. Buttiglione tako ni dobil podpore, njegova kandidatura za ministra v evropski vladi pod tedanjim vodstvom Portugalca Joseja Manuela Barossa – tako bi lahko označili komisarsko funkcijo – pa je kmalu utonila v pozabo.
Paradoksalno je, da je Buttiglione toliko let kasneje postal eden medijsko najbolj prepoznavnih zagovornikov papeža Frančiška, zlasti na področju papeževe apostolske spodbude »Radost ljubezni«. Toda papež Frančišek je v zadnjem mesecu dni poskrbel za premik novega mejnika, saj je obiskal Združene arabske emirate, kar naj bi bilo nov korak v dosedanjem dialoškem sporazumevanju med katoličani in muslimani. Kar sicer ni neka revolucionarna novost, saj se je že papež sv. Janez Pavel II. v svojem pontifikatu posluževal tudi presenetljivih potez, saj je kot prvi papež prestopil prag katere od mošej – to je bilo leta 2001 v sirski prestolnici Damask. A v primeru Frančiškovega potovanja v Abu Dabi je šlo za precej več – papež je odšel ne samo obiskat kristjane v tej regiji, ampak »gojiti bratsko sobivanje in človeški razvoj«. (več o tem TUKAJ).
Glede na to, kar se je v zvezi s papeževim obiskom v Arabiji govorilo v oddaji Obzorja duha (TUKAJ), pa se lahko vprašamo, ali je Cerkev sedaj v podobni nevarnosti kot Evropska unija pred kakimi petnajstimi leti. Ni problem spoštovanje drugih verstev, ravno tako tudi ne diplomacija, ki preprečuje spopade med civilizacijami. Gre za nekaj drugega, namreč za držo odpovedovanja samega sebi v smislu tega, da bi zaradi dialoškosti in zato, da se ne bi komu zamerili, denimo z vseh cerkva sneli križe. To pa ni več spoštovanje, pač pa hlapčevanje.
Zgodba o papeževi arabski turneji ima tudi še eno temno stran, ki pa se skriva globoko v podrobnostih. Namreč, če se priznava nekakšna enakovrednost verstev, potem je vsak misijon in evangelizacija odveč. Toda če tisti, ki zagovarjajo takšen pristop, mislijo, da se bo druga stran prav tako odpovedala svojemu misijonarskemu žaru, se presneto motijo. In če res drži, da dokument, ki ga je podpisal papež, zavrača spreobračanje muslimanov v krščanstvo, potem je Cerkev v resnično hudi krizi identitete. Ali ni to dejansko tiho priznanje, da so sv. Berard, sv. Nikolaj Tavelić in drugi krščanski mučenci, dejansko po pravici plačali s svojo krvjo svoj »greh«, ker so s svojimi pozivi k spreobrnjenju po nepotrebnem provocirali muslimanske oblasti?
Spoštovanje drug drugega je vedno možno, ko se v proces dialoga vstopa z jasno identiteto. Evropa se je zaradi politične korektnosti tej identiteti odrekla – posledice so danes na dlani. In na takšni podlagi zagotovo ne more nastati kultura miru. Kdo lahko garantira, da bo zaradi papeževega angažiranja v medreligijski diplomaciji odslej manj groženj, manj terorizma in tudi manj – osvajanja Evrope? Za to bomo morali poskrbeti Evropejci sami – s spreobrnjenjem. Krščanstvo v Evropi ne more obstati z zidovi cerkva, med katerimi mnoge ne služijo več svojemu namenu, ampak v odnosu z živim Bogom.
