V začetku meseca smo praznovali 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo.
Priznati je treba, da se je država v tem času občutno razvila. Na simbolni ravni smo presekali z bizantinskim delom stare celine in se vrnili v osrčje, kamor tudi spadamo. Določen del prebivalstva sicer težko opušča stare vzorce in navade, a zob časa bo tudi tukaj neizprosen in zato sem prepričan, da bo Slovenija še za časa mojega življenja postala docela primerljiva s starimi evropskimi demokracijami. Evropa nam je bila za zgled, kako urediti politično, družbeno, gospodarsko, kulturno, finančno, pravosodno in druga področja našega življenja. Žal se je evropski aparat v zadnjih letih preveč razpasel in velikokrat presegel meje logičnega glede predpisovanja in določanja nekaterih standardov. Gospodarska kriza je evropski pogled v prihodnost pri mnogih državljanih zamajala, nekateri so začeli izgubljati upanje. Kljub velikemu okrevanju gospodarstva in rasti se prebivalstvo ne more otresti apatičnosti, še več, migrantska kriza je slabo voljo le še poglobila. Kdo je kriv za stanje, v katerem smo se znašli? Zagotovo politični voditelji, ki pa niso padli z neba, ampak jih je izvolilo ljudstvo. Pred nami so evropske volitve. Volimo tiste kandidate, ki bodo znali ohraniti bistvo Evropske unije, da bo še naprej zgled celotnemu svetu v razvitosti, urejenosti, sodelovanju in ohranjanju miru. Želim si Evropo, v kateri bomo lahko plačevali z istim denarjem, se s hitrimi vlaki vozili iz prestolnice v prestolnico, se brezskrbno sprehajali po naših mestih, uživali v bogastvu kulturne dediščine, svobodno molili k svojemu Bogu. Želim si Evropo, kjer večina spoštuje manjšino in hkrati manjšina svojih idej ne vsiljuje večini. Želim si voditeljev Evrope, ki se zavedajo tisočletnih korenin in bodo naredili vse, da se te korenine ohranijo, da bomo državljani Evrope vedno živeli v miru, blaginji, varnosti, povezanosti in medsebojnem sodelovanju.
