Piše: Jože Biščak
Kaj imajo zadnje čase skupnega Kostel, Solčava in Črni vrh? Proteste. Ne, ljudje ne protestirajo proti visokim davkom, ne proti zastojem na (avto)cestah, lažnivim kljukcem po ministrstvih, napihnjenemu proračunu ali potratni državi, ki po dolgem in počez daje denar nevladnim organizacijam političnih aktivistov. Ne, protestirajo, ker je energetska družba Petrol zaprla bencinske servise v njihovih krajih. In glavno ost so uprli prav proti podjetju, ki mu je vlada z nerazumnimi ukrepi povzročila poslovno škodo; nekateri bencinski servisi so čez noč postali nedonosni, zato jih je podjetje kakopak zaprlo.
»A vsakršno izsiljevanje na plečih ljudi – medtem ko Petrol posluje z rekordnimi dobički, ki očitno nekaterim lastnikom, ki pritiskajo na upravo, niso dovolj – je treba zatreti v kali,« je zadevo komentiral premier Robert Golob in se očitno dotaknil src krajanov, ki so ponavljali, da »Petrol (…) ne more gledati izključno na svoj dobiček«. To je v teh krajih, ki so skoraj pol stoletja trpeli pod komunistično diktaturo in se nikoli niso res izvili iz socialistične miselnosti, zapisano v njihov genski zapis – dobiček je slab, dobiček je kapitalistična relikvija. Njihov logični sklep je: za zaprtje črpalk, s čimer smo prikrajšani za polnjenje bencinski rezervoarjev, je kriv kapitalizem. To je, milo rečeno, čudno pojmovanje, saj Slovenija nikoli, ampak res nikoli ni imela prostotržnega gospodarstva. Tisto, kar je zapisano v ustavi, kjer je nekaj govora o »svobodni gospodarski pobudi«, je ves čas ostalo le črka na papirju.
Nihče se več ne spomni, zakaj je Petrol zaprl servise. Zato, ker sta Golob in tovarišija sprejela uredbo, s katero je vlada regulacijo cen naftnih derivatov vnovič podaljšala in jo dodatno razširila še na avtoceste. Prodaja goriv je tako spet popolnoma regulirana, Petrolove marže so zabetonirane na nizkih ravneh, kar je povzročilo zmanjšanje dobička in s tem možnost za nove investicije. Visokooktanski bojni klic vlade, s katerimi se podžigajo protesti, je demoniziranje dobička.
Če kdo misli, da vlado pri tem poganjajo dobri, malodane altruistični nameni in da jih v resnici »skrbi« za ljudi, se moti. Glavni motiv vseh socialistov, ki so preoblečeni kajni, je zavist. Ta vlada je nedvomno socialistična in polna zavisti. Tako zelo, da s svojimi nevladniki ne bi samo določala, kaj je sprejemljiv in kaj ni sprejemljiv dobiček, ampak bi zdaj zelene številke Petrola v celoti rada spremenila v rdeče. In to je bistvo vseh obdavčitev: levičarji niso pravičniški eruditi, ampak imajo željo, da podjetne naredijo za povprečneže, če ne že za revne. Njihovo delovanje ni usmerjeno k temu, da bi bili sami uspešni,
ampak svoja ravnanja usmerjajo v uničevanje tujega in krajo denarja, da bi ga prerazporejali – samim sebi. To je jedro »spora« med vlado in Petrolom; ta spor v resnici ni spor, ampak frontalni napad politike na energetsko družbo.
Slovenska poosamosvojitvena levica je, ujeta v milni mehurček, izgubljena v prostoru in času. Njen vzporedni svet ne pozna dobička, misli, da še vedno živi v prejšnjih stoletjih, ko se je bíl razredni boj. Je sama sebi namen, spodbuja zastarele teme, koliko je pošteno plačilo, dostojna plača ali poslovni presežek, preračunava s pomočjo marksistične teorije vrednosti dela. Ker ljudje radi nasedajo, se pustijo zavesti in so nagnjeni k temu, da krivdo vedno pripisujejo drugim (običajno so tarče podjetniki in menedžerji), ne da bi sami uporabili zdravo pamet, je Petrol postal zlobna korporacija. In da ne bo pomote: celotna Evropa drsi v nekakšen (pol)socializem, kjer bi neka razsvetljena levičarska elita odločala o poslovanju in dobičkih podjetij. Sporočilo poslovno uspešnim je jasno: Bodite bolj empatični, vi podjetniški psihopati in dobičkonosni sociopati. Vaši uspehi so dokaz, da ste pokvarjeni, zlobni, sebični. Vzeli vam bomo vaše premoženje in vas linčali.
