Piše: Dominik Štrakl
Poleg velike inflacije in kaosa v vseh podsistemih družbe je danes v Sloveniji največja težava nepravičnost. Občutek, da je v tej državi nekaj globoko narobe. Da sistem ne deluje za tiste, ki se trudijo, temveč za tiste, ki znajo izkoriščati.
Koliko ljudi poznate, ki garajo, vzgajajo otroke, plačujejo davke in prispevke, pa vendar komaj sestavijo skupaj? In zdaj poglejte drugo stran. Tiste, ki ne delajo, a prejemajo socialne transferje, stanovanja, subvencije. Ne zato, ker ne bi mogli delati, temveč ker jim ni treba. Nočejo delati. Sistem jim to omogoča.
To ni zdrava družba, to ni socialna pravičnost, ampak izprijenost sistema, ki ga je levica skupaj z »novimi obrazi« zavestno zgradila in ga še danes vzdržuje.
Namesto da bi ljudi spodbujali k odgovornosti, delu in ustvarjalnosti, jim ponujajo bližnjice, ugodnosti in odvisnost od države. Cilj? Ohraniti volilno bazo, ki bo vedno znova glasovala za tiste, ki jo hranijo, ne glede na škodo, ki jo povzročajo širši družbi.
Medtem ko se levica razglaša za branilca socialne države, se realnost podira. Zdravstvo razpada, mladi si ne morejo ustvariti doma, delavec je kaznovan z obdavčitvijo, tisti, ki nočejo delati, pa dobijo praktično vse. Levica pa nas prepričuje, da je to solidarnost.
To ni solidarnost. To je poniževanje poštenih ljudi.
Nedavni referendum o privilegijih je bil prva klofuta tej politiki. Več kot 400.000 ljudi je reklo, da je dovolj sistema, ki obratuje proti zdravi pameti in privilegijem za peščico. Ta referendum je bil o vrednotah in o tem, kakšno Slovenijo hočemo in kakšne ne.
Ne gre več samo za politiko. Gre za vsakdanjik, za to, kaj učimo otroke in kaj bomo zapustili generacijam. Slovenija mora postati država, ki spoštuje delo, ceni družino in postavi poštenost kot temelj. Na prihodnjih volitvah imamo priložnost reči ne takšni politiki.
