Piše: Vančo K. Tegov
Čemu smo priča te dni? Vsem mogočim preigravanjem, »driblingi«, riskantnim drsečim štartom in še česa.
Najbolj zanimivo je to, da, sicer v rednih športnih panogah z jasnimi pravili, se včasih zazdi kot da »playerji« ne vedo, komu je namenjen kateri od štartov ali potez. Kaj je temu vzrok? Morda nepoznavanje pravil, ignoriranje pravil ali poskus jih zaobiti. Karkoli od tega, zelo narobe, napačno nevešče, lahko rečem celo butasto. Glede na število butar nič čudnega.
Kako je na ladji »norcev«?
Najprej pojdimo k tistemu, ki mu v latinščini rečejo »primus inter pares« ali kdo je glavni, četudi na ladji norcev. Torej glavnega norca, ki mnogokrat spominja na »iceka« ali telička, torej tistega, ki se spozna na sesek od krave ali mame in stalno buta v vir prehrane in naslade. S tem, da je tale »naš« icek že v poznih letih pripraven za kakršen koli dojilni sesek. Pa vendar ga ima in stalno buta vanj, ne glede na to ali je dan ali noč. Takrat ima ob prezasedenosti s tem početjem zamegljeno presojo in omejena obzorja. Teh situacij zamegljenosti obzorij, zasebnih in službenih (beri vladnih), je preveč. V tolikšni meri, da se na obzorju ne zaznava nič, razen megle in koprene. Sam kapetan Robert v stanju lunežnika z občasnimi prebliski pa samo še naprej zavlačuje s pravilnimi »ukazi«, namenjenih posadki na »ladji«.
Kako pa je z pomočniki (in pomočnicami) kapetana ladje?
Odlikuje jih občutek za vrhunsko »kakofonijo«. Neuglašenost in neusklajenost sta prvini, s katerimi se odlikujejo. Tukaj je v prvi vrsti glavna kakofoničarka na partizanskih proslavah, znana po že prosluli kratici UKZ ali »u kanto se zaleti«. Tako dobro obvlada prej omenjeno glasbeno prvino, da že ima celo pripravljen »knofek« za popravek med intoniranjem, bolje rečeno distoniranjem. Ko je v elementu visokosti in vznesenosti, pa je kot prvi nesramni gobec (ko ga koristi kot govorni inštrument) glavna kršiteljica in omejevalka svobode govora, nastopa in možnosti utemeljitve stališč v cržavnem zboru poslancem, ki imajo pravico možnost in zavezo, da to počnejo ravno tam, v hramu demokracije. Pa vendar omenjena UKZ s svojim »vulvično« našobljenim govornim inštrumentom in s pomočjo gestikulacij, ki jih je povzela po svoji »ruandski« posvojenki Urški, kriči, prekinja, grize (svoje nohte, vsaj za zdaj) in odganja prisotne iz dvorane. Brez posledic za svoje vedenje. Zaenkrat. Upajmo da ne za dolgo in ne več dolgo.
Glavna grešnica DŠP, ki je morala, smela in naredila tisto, kar jo je tiščalo in ji miru ni dalo, izvesti na minuto točno, je po tem, ko je duh ušel iz steklenice oziroma v javnost, v zvezi z nakupom riune na denar, s katerim bi postavili palačo, je v primežu ter politični »flajšmašini«. Obrambni mehanizem oz. kremplji, s katerimi se oprijema položaja in vpliva, so v najbolj ognjeviti fazi. Ni več pomembno, ali jo lastna stranka podpira ali ne, ali jo je Vežnaver napeljal na tanek led ter ali ji Matic (mož) ni povedal vsega, kar je vedel o tem poslu – važno je, da si bo »kapetan ladje« vzel čas in preučil vse relevantne okoliščine v zvezi z nakupom podrtije. Ta čas si bo še uredila obvod (beri: svetovalno podjetje) ali v slogu plovbe ladje norcev, morebitni rešilni čoln do prve varne politične »obale«.
Preostali, ki so del moštva na skupni plovbi, imajo podrejene vloge in pridejo na palubo samo po svež zrak ali napotek za pomiritev »veslačev«. Vmes pa se razpoke na ladji večajo, občasni vdori vode pa v spodnjem delu trupa ladje (beri: vlade) pa že zahtevajo menjavo salonarjev za gumijaste škornje.
»Titanik« ponosno in naravnost v skalo!
Kmalu bo minilo sto dvaindvajset let, odkar je sloviti nepotopljivi luksuzni potniški parnik Titanik končal svojo prvo in zadnjo plovbo. Po trku z ledeno goro je plovilo žalostno potonilo in se za vselej zapisalo v zgodovino, zaradi napačnega ravnanja posadke pa je umrlo več kot 1500 ljudi. V slovenskem primeru bo to na tretjo potenco. Ob tem ne moremo prezreti nekaterih vzporednic, ki jih lahko skoraj 122 let pozneje povlečemo kar s stanjem v naši državi, ko imamo »idealno« priložnost videti, kako gre ladja glavnega poveljnika in njegove nekompetentne, politično infantilne ter zblojene posadke naravnost v skalo – oziroma v čelno trčenje z realnostjo, ki se ji reče padec vlade. Do takrat pa bo, tako kot na ladji Titanik, orkester igral kljub temu, da je že razglašena prva violina ali kar vse violine v orkestru. Ko se bo ladja (vlada) preklala na pol, bo pa samo še dirigent, ki to ni, ampak nekdo, ki čaka da ga pozibavanje ali prihajajoči pok ladje izpljune in prilepi na skalo.
»Ladja« bo uničena. Slovenija pa se bo lep čas poskušala rešiti iz razbitin, ki jih bo pustila vlada za seboj, ter sestaviti nekaj, ki bo v prihodnje spominjalo na spodobno ali dokaj primerljivo z nečem, kar smo imeli pred nastopom te posadke, ki razen zaletavanja v skalo in opijanja od slave ni zmogla nič konkretnega. Na škodo vseh nas. Tudi tistih, ki so jih volili in izvolili. Temu se reče klofuta po naročilu.
Morebitni kapetan nove ladje bo mora, poleg vseh izkušenj in modrosti, skrbno sestaviti ekipo, ki bo delovala in bo smela, morala ter znala pluti med Scilami in Karibdami, ki jih je polno na poti vladanja v slovenskem politično nemirnem morju.
