Piše: Andrej Sekulović
Kdor je obiskal množična grobišča v Kočevskem rogu v času, ko tam ni spominskih slovesnosti, je lahko videl, da na tem kraju skorajda ni slišati petja ptic in drugih zvokov gozda. Območje je zavito v temačno tišino, zrak se zdi težji. Iz globočin preteklosti odmevajo le krvoločni streli in topi udarci padajočih trupel.
Tamkaj je zemlja hkrati sveta in prekleta. Sveta, ker je bila poslednji dom kosti mučenikov, in prekleta, ker se je, čeprav ne po svoji krivdi, napila toliko krvi svojih sinov. Skupaj so dolga leta pozabljeni ležali pripadniki različnih protikomunističnih sil, ki so bojevali grenak boj proti ideologiji drhali na območju nekdanje skupne države. Danes komunizem spada na smetišče zgodovine, a njegov duh še vedno straši po Sloveniji, čeprav v novih preoblekah. Prav te dni smo bili priča jugonostalgičnemu čaščenju razbojniških tolp in morilcev, ki se ponovi vsako leto ob tem času. Medtem ko krvave zvezde smrti plapolajo po slovenskih mestih, se prepovedujejo zgodovinski simboli, ker so se med drugim pod njimi bojevale tudi nacionalne in protikomunistične sile.
Več kot tri desetletja po osamosvojitvi se nove generacije še vedno učijo, da so bili krvniki junaki. Velik rdeč madež nosi naša zgodovina. Madež, ki noče zbledeti, saj za to skrbijo malikovalci demonov ideologije, ki si je v imenu enakosti hotela podrediti vse narode. Ostajamo ujetniki laži, ki je dediščina jugoslovanske ječe narodov. Hkrati smo tudi ječarji, saj sami nase pazimo, da si ne bi drznili preveč podvomiti o uradnem zgodovinopisju. A če želimo sprati krvavi madež preteklosti, bo treba več kot samo podvomiti. Samo popoln obračun z lažmi in banditizmom bo lahko izmil madež krvave pomladi iz leta 1945.
