Piše: Dr. Anton Olaj
V Sloveniji se med drugim soočamo s problemom izginjanja slovenskega jezika kot posledico priseljevanja tujcev in njihovo premajhno pripravljenostjo, da se asimilirajo v slovenskem prostoru. Slovenci dolgo nismo imeli svoje državnosti, zato je pri uveljavljanju le-te razumljiva nuja po večjem poudarku na jezikovni in kulturni enotnosti.
Ekonomskih migracij “per se” ne povezujem s tveganjem raznarodovanja, vendar, predstavljene spremembe zakona o tujcih vzbujajo upravičen dvom o domišljenosti rešitev, ki se nam obetajo v sodelovanju z globalističnimi in levičarskimi navadnimi organizacijami. Razumem prizadevanja oblasti po odpravi administrativnih ovir, ne razumem pa pojasnila ministrstva za notranje zadeve v obvestilu za javnost z dne 14. 3. 2023, kako se bodo tujci lahko izogibali izpolnjevanju kriterijev glede znanja slovenskega jezika. Dokazila o znanju slovenščine na stopnji (A1) za družinske člane tujcev v Sloveniji, ki ga je uzakonila prejšnje vlada, preverijo Upravne enote. Vendar, ko obstoji razlog za zavrnitev izdaje ali podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, morajo “upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo”, kar pomeni veliko polje proste presoje uradnikov, brez učinkovitih varoval pred zlorabami. Ali se bodo ta varovala kasneje vpisala v zakon ni znano.
Vlada RS nekritično spodbuja ekonomsko priseljevanja tuje delovne sile skupaj z družinskimi člani, kljub temu, da je v Sloveniji trenutno po podatkih Zavod RS za zaposlovanje preko 54 tisoč ljudi registrirano brezposelnih. Zaskrbljujoča je “mlačnost” oblasti, da bi zaposlitvene potrebe Slovenije reševala predvsem s tukaj živečimi ljudmi in s tem zmanjšala dotok tujcev. Zaskrbljujoča tudi je odsotnost prizadevanja vlade, da bi oblikovala privlačne zaposlitvene možnosti za vrnitev v domovino izseljenih Slovencev.
Množičen selitveni prirast tujcev negativno spreminja demografsko strukturo prebivalstva v škodo Slovencev. Pomembno se mi zdi povedati, da je že 26. marca 2019 potekal pri predsedniku republike Borutu Pahorju posvet o demografski politiki v Sloveniji, kjer je prof. dr. Marina Lukšič-Hacinova na dilemo, ali so migracije del reševanja demografskih problemov, odgovorila, da “se moramo najprej odločiti, ali jih hočemo. Če da, moramo implementirati ukrepe. Če želimo, da pri nas ostanejo, moramo biti privlačni.” Eden od zaključkov posveta je tudi bil, da je nujno pripraviti odgovor na staranje prebivalstva. G. Pahor je pri tem izpostavil odgovornost in dolžnost pristojnih za oblikovanje ustrezne politike tudi na državni ravni.
Zelo smiselno je zato bilo, da je prejšnja vlada ustanovila Urad za demografijo, ki naj bi poiskal ustrezne rešitve, vendar ga je aktualna vlada lahkomiselno ukinila, kar samo po sebi kaže na udejanjanja globalistične pro-imigrantske politike v okviru kontraverznega “nezavezujočega” marakeškega sporazuma ob asistenci številnih nevladnih organizacij, ki vodi posledično v raznarodovanje. V Sloveniji bo ob izvajanju takšne politike čedalje manj Slovencev, slovenska beseda pa bo še redkeje slišana.
Če izhajamo iz javno znanih problemov v zvezi s tujci npr. na Jesenicah, ali pa v Velenju, lahko ugotovimo, da zakonska zahteva tujcem po znanju slovenskega jezika zgolj na ravni (A2) ob izdaji dovoljenja za stalno prebivanje ne zadostuje, ravno tako ureditev, da se ob vlogi za podaljšanje bivanja družinskim članom tujcev v Sloveniji dopušča znanje slovenskega jezika zgolj na vstopni ravni (A1). Ali smo se res pripravljeni zaradi kvazi ekonomskih koristi gospodarstva odreči narodne samobitnosti?
Pričakovati bi bilo, da se tudi nova predsednica države ga. Nataša Pirc Musar ustrezno vključi v reševanje problema in pospeši udejanjanje rešitev, ki izhajajo iz posveta o demografski politiki v Sloveniji iz leta 2019. Na področju migracij se napoveduje sprejetje migracijske strategije. Delovno skupino vodi državna sekretarka ga. Tina Heferle. Zdi se nujno, da se ob tej priložnosti uredi tudi izrekanje o narodni pripadnosti ob popisu prebivalstva. Je pa zaskrbljujoče, da bodo v tej delovni skupini sodelovalo predstavniki predvsem levih “globalističnih” nevladnih organizacij ob popolni odsotnosti predstavnikov domoljubnih organizacij, ki očitno k temu niso bili povabljeni ali spodbujeni.
Ob vsem tem se zdi nepomembno, ali je proces raznarodovanja posledica politike nepremišljenosti globalističnih zagovornikov imigracij ali zgolj posledica konformizma in dekadence slovenske politike.
