Piše: Jože Biščak
Pred skoraj natanko pol stoletja so v nemškem Heidelbergu razpustili Kolektiv socialističnih bolnikov (Sozialistisches Patientenkollektiv- SPK). Skupino, ki nikoli ni imela uradnega statusa, je leto dni prej ustanovilo 50 bolnikov zdravnika Wolfganga Huberja, ki je kolektiv tudi vodil. Na psihiatrični kliniki je namesto do takrat uveljavljenih metod začel uporabljati nekonvencionalne pristope v zdravljenju. Te so kasneje v psihiatriji res postale standard, a namen in ideologija, ki sta bila v ozadju in sta vodila Huberja k ustanovitvi kolektiva, sta bila strašljiva.
Osnovna teza SPK je temeljila na predpostavki, da vse psihične bolezni povzroča kapitalistična družba. Zato je treba najprej odpraviti kapitalizem, šele potem se lahko bolniki zdravijo in ozdravijo. Ob ustanovitvi je Huber izjavil, da je treba pred vsakim zdravljenjem “terapijo jasno in nedvoumno opredeliti kot revolucionarne dejanje”, v interesu bolnikov pa je, da je cilj boja primeren – “odprava patriarhalne družbe zasebnega sektorja, ki povzroča bolezen”.
Oglejte si še: Kučanov klan in državljanska vojna, ki (še kar) traja
Na vrhuncu svojega delovanja je imel SPK 500 članov, od katerih so se nekateri tako radikalizirali, da so prestopili v teroristično organizacijo RAF (Rote Armee Fraktion ali Frakcija rdeče armade) in bili kasneje vpleteni v več terorističnih napadov. Huberja so skupaj z ženo Ursulo (potem ko so leta 1971 policisti pri članih kolektiva našli orožje, leta 1972 pa je prišlo celo do streljanja med policijo in SPK) obsodili na večletno zaporno kazen. Toda njegov moto, da je treba iz bolezni narediti orožje za revolucijo, je živ še danes.
Dediče Huberjeve misli najdemo kar v Jenullovi skupinici petkovih kolesarjev in lunatičnih agresivnih posameznikov, ki se ne znajo izražati drugače kot s pouličnim nasiljem. Epidemijo ti samooklicani vodje in ljudje okoli njih že poldrugo leto pod krinko nasprotovanja desnosredinski vladi izkoriščajo za revolucionarni boj. Ne mine namreč protest, ko ne bi nekateri bolj, nekateri manj poklicani govorci uporabljali identičnega besednjaka, kot so ga teroristi SPK.
Kitajski virus torej novemu razredu leve elite postaja orožje za nasilno rušenje legalne in legitimne vlade. Metode so različne, ščuvanje k necepljenju pa le eden od načinov, kako zanetiti fizične obračune, do katerih je že prišlo. Take militantne programske postavke, ki so namenjene rušenju ne samo vsega, kar je povezano z desnico, ampak celo parlamentarne demokracije, najdemo tudi pri opozicijskih strankah. Njihov medli odziv in pavšalne obsodbe sredinih izgredov v središču Ljubljane, ko so posamezniki (večinoma tujerodnih korenin, med katerimi so opazili celo salafiste) z granitnimi kockami in s steklenicami napadli policiste in z raketami obstreljevali stavbo parlamenta, kaže na tiho podporo nasilju, s katerim želijo znova priti na oblast. Ob tem sem skoraj prepričan, da so glavni agitatorji cepljeni, zato je njihovo hujskanje sprevrženo do roba vesolja in nazaj.
Nihče nikomur ne odreka pravice, da pove svoje mnenje in izrazi mestoma ostro kritiko vlade, a je skrajno hudobno in podlo epidemijo uporabiti za politične in ideološke obračune. Vladni odloki (verjamem, da z dobrimi nameni) so znani. Dokler so v veljavi, jih je treba upoštevati in se jih držati, čeprav se z njimi morda kdo ne strinja; tako deluje pravna država. Pogoj PCT pogoj je zdravstveni ukrep, ki nima zveze z ideologijo; kaj si o vladni odločitvi ljudje mislijo, bodo povedali na volitvah.
Odločitev, ali se bo cepil proti kitajskemu virusu ali ne, je na koncu odločitev vsakega posameznika, za katerega upam (no, vsaj za veliko večino), da se ne bo pridružil prilagojeni novodobni slovenski različici Kolektiva socialističnih bolnikov, kjer morate slediti, drugače ste neuporabni. Vse tiste, ki se odločajo sami in razmišljajo s svojo glavo, prej ali slej zavržejo. Zapomnite si: levica zahteva le vaš glas, ne vašega mnenja.
