Konec prejšnjega meseca je zadnji šef partije in dolgoletni vodja Foruma 21 Milan Kučan na eni od borčevskih proslav znova omenil kolaboracijo. Češ, kolaboracija oziroma sodelovanje s sovražnikom ne more biti vrednota. »Ne more biti vseeno, kaj bomo Slovenci v svoj zgodovinski spomin vklesali kot vrednoto,« je dejal najvplivnejši boter iz ozadja. In morda ima celo prav. Ali pa tudi ne.
Poglejmo bolj natančno. Milan Kučan je znan po svoji izjavi, da obstaja celo več resnic. S tovrstnim relativizmom se je pred Slovenci postavljal kot liberalen levičar in državnik odprtega duha. Če seveda verjamete. Seveda ni naglas povedal, da je zadnja in absolutna resnica tista, ki jo pove on sam in jo je dejansko dobro razložil že njegov mentor Stane Dolanc z znamenitimi besedami o tem, da oblast pripada samo komunistom in nikomur drugemu – in to naj velja za vse večne čase. Kučan sedaj poučuje, kaj je lahko vrednota in kaj ne sme biti. Kar je tudi zelo nazorno.
In kaj reči o kolaboraciji? Gre za pojem, ki ga nosilci sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (po dr. Jožetu Dežmanu) zelo velikokrat omenjajo in tudi zlorabljajo in ima v slovenskem javnem diskurzu status fantazme, katere namen je vzdrževati oblast tako, kot si jo je zamislil Dolanc. Nekateri bodo ob tem zamahnili z roko, češ saj komunizma že trideset let ni več. Resnica je žal drugačna – komunizem, ki se je ideološko izpraznil že zdavnaj pred formalnim koncem in ostal le še kot tehnologija oblasti, je leta 1990 prešel v latentno fazo, saj so nosilci oblasti, ki so vedeli, da se tradicionalni obliki režima bliža konec, raje sami izvedli reforme in tako poskrbeli za nadaljevanje komunizma na drugačen, veliko bolj prikrit, sofisticiran in tudi perfiden način. To jim je uspelo tudi s pomočjo vzdrževanja lažne podobe slovenskega boja za samobitnost v času druge svetovne vojne. Le-ta temelji na povsem napačni premisi, ki se naslanja na heglovski dualizem, ki iz dogajanja med drugo svetovno vojno povsem izključuje, ali bolje rečeno zamolčuje komunistično revolucijo, čeprav je prav slednja imela bistveni vpliv. Brez nje bi bila kolaboracija omejena na zelo ozek krog prebivalstva. Za primerjavo: stalinistično nasilje nad Ukrajinci je imelo to posledico, da so Ukrajinci nemške okupatorje sprejeli kot rešitelje. Je bilo njihovo obnašanje torej zločinsko?
Kot drugo: če iz psevdohistorizma, ki ga vedno znova kot molilni mlinček vrtijo in obračajo prej omenjeni nosilci sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, izpade revolucija, potem povprečen državljan dobi o dogajanju naslednjo sliko: okupirali so nas Nemci, Italijani in Madžari, osvobodili so nas komunisti, medtem ko so njihovi nasprotniki okupatorju hlapčevali. Seveda tovrsten psevdohistorizem ne bi bil potreben, če ne bi bil temelj psihološkega nadzora za današnjo rabo. Ne samo pravno in politično, pač pa predvsem duhovno nasledstvo slovenske komunistične partije mora svojo moralno pravico do oblasti graditi tako, da utemeljuje ontološki izvor Slovencev kot nacije v dogajanju med drugo svetovno vojno, seveda z jasno asimetrično delitvijo: mi smo okupatorju upirali, oni drugi pa so mu hlapčevali. Seveda prostovoljno. In na tem temelji osrednja zgodovinska laž pozno-komunističnega psevdohistorizma. Če bi dosledno sledili resnici, potem bi morali priznati, da sta bili v kolaboraciji z okupatorjem obe strani, tako revolucionarna kot protirevolucionarna, pa še pri slednji je bila kolaboracija v veliki meri izsiljena ali taktična. Zanimivo je, kako je sicer taktično kolaboracijo v svojem mladinskem književnem delu Rdeča pest zagovarjal levo usmerjeni učitelj in pisatelj Josip Ribičič, sicer oče veliko bolj znanega komunističnega revolucionarja Mitje Ribičiča. Opisoval je namreč primer, kako so partizani uporabili mlado dekle Maro, katere očeta so zaprli fašisti, za vabo. K njej je namreč prihajal poitalijančen Slovenec Delmonte. Vendar je Marin brat Peter partizanom nevede prekrižal načrte s tajno organizacijo Rdeča pest, ki je delovala povsem po svoje in ni vedela za skrivne načrte partizanov. Zato se je zgodba končala slabše, kot bi se lahko, namreč s fašističnim požigom domačije.
Seveda ob tem ni potrebno kaj dosti razmišljati ob dogodku, ki ga sicer nosilci rdečega psevdohistorizma stalno mečejo pod nos, to pa je zloglasna prisega na bežigrajskem stadionu. Kdor se vsaj malo potrudi, lahko hitro ugotovi, da je šlo za manifestacijo, ki je koristila predvsem Nemcem, ki so nastopali s pozicije moči, ter komunistom, za protirevolucionarno stran pa je bilo to dejanje povsem izsiljeno, kratkoročno tudi koristno, ker je reševalo življenja – vsako drugačno ravnanje bi pomenilo pošiljanje Slovencev v nemških uniformah na rusko fronto za »kanonfuter« ali še v slabšem pomenu v kakšno od nacističnih taborišč.
Torej, ko gre za kolaboracijo, gre dejansko za njeno psihološko zlorabo. Ker se partijsko nasledstvo moralno legitimizira s partizanskim bojem, le-tega ne more potrjevati brez navzočnosti imaginarnega sovražnika. Seveda to ni vse. Vsem, ki bi si upali misliti drugače, je treba tako ali drugače vcepiti občutek krivde, ker da podpirajo opcijo, ki se napaja prav iz izročila tako imenovanih kolaborantov. In zato bi se po logiki kontinuitete rdečega režima vsi, ki so na drugi strani, morali čutiti krive in se opravičevati za svoja dejanja. In se seveda sprijazniti, da so po pravici drugorazredni državljani in da bo to veljalo tudi za vse njihove potomce. Kajti urok Staneta Dolanca iz leta 1972 je zelo jasen: »Če ne bi bili mi /komunisti na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo.«
In če zaključimo – Kučan je natančno vedel, zakaj mora znova omeniti kolaboracijo. Tudi zaradi ponovnega pojava vaških straž, kar znova odpira spomin na prve vaške straže, ki so se sredi leta 1942 pojavile kot odgovor na komunistično nasilje, pri čemer niso imele druge izbire kot sprejeti od Italijanov zastarelo orožje. Prva vaška straža pa je nastala, ko je bilo zaradi revolucije pobitih že več sto ljudi. Sedaj vaške straže nastajajo zaradi migrantov, ki predstavljajo hibridno orožje v rokah naslednikov partije. Zgodovina se torej ponavlja kot farsa. Lahko pa rečemo, da je prva vaška straža dejansko prvi zelo konkreten ukrep civilnega odpora proti režimu, ki nam vlada. In tudi zato je policija zagnala velik vik in krik. Izključene niso niti aretacije ljudi, ki so se zaradi namerne neodzivnosti oblasti organizirali sami. Zato se lahko vprašamo: ali bo v kratkem sledila še kakšna »noč dolgih nožev« po zgledu dogajanja pred tridesetimi leti?
