Piše: Dr. Vinko Gorenak
Ta teden smo bili priča sprejemu, ki ga je notranji minister Boštjan Poklukar, v svoji pisarni na Litostrojski 54 v Ljubljani, priredil znanemu organizatorju nasilnih protestov, v času prejšnje vlade in levičarskemu skrajnežu Jaši Jenullu. Že v juniju 2022 je Robert Golob sprejel Zorana Stevanoviča, znanega bivšega policista in organizatorja nezakonitih in nasilnih protestov v Ljubljani v času prejšnje vlade, v začetku avgusta lani pa smo bili priča sprejemu, ki ga je predsednik vlade Robert Golob, priredil prav tako znani levičarski aktivistki Niki Kovač. Podobnih sprejemov je bilo verjetno še več, a ta dva izstopata.
Stvar je popolnoma jasna, oblastniki se s takimi dejanji, še bolj pa z milijoni evrov njihovim nevladnim organizacijam, zahvaljujejo za usluge, ki so jih ti posamezniki in za njimi stoječe nevladne organizacije in drugi skrajni levičarski aktivisti, naredili za to, da je Golobova vlada sploh nastala. In tega se ne sramujejo ampak to počno na javni sceni po načelu »kaj nam pa kdo more, mi smo oblast«.
Tu bi ta prispevek sicer lahko zaključil, toda moj namen je nekoliko drugačen. V tem prispevku, ne morem mimo občutkov policistov, ki vse to spremljajo, a o tem nekoliko kasneje.
Kot policijski šef na lokalnem in regijskem nivoju, pa tudi na državnem nivoju, sem bil do zakonitosti dela policistov vedno nepopustljiv, mnogi so zato morali policijske vrste tudi zapustiti. Hkrati pa sem izjemno pazil, da s svojimi ravnanji ne bi prizadel policistov.
Leta 1992 sem bil šef regijske policije v Kopru. Nekega dne me je klical nekdo, s katerim sem bil skupaj v vojski in me povabil na križarjenje z njegovo barko. Seveda bi lahko vabilo sprejel in na morju preživel nekaj lepih uric. Toda najprej sem pri policistih preveril, kdo ta oseba je. Odsvetovali so mi obisk, saj je po njihovi oceni ta oseba imela kriminalno preteklost. Njihovo mnenje sem spoštoval in do obiska barke ni prišlo.
Še več, nekega dne so me moji prvi podrejeni (zlasti šef uniformirane policije) povabili na »morsko kosilo«. Seveda sem bil prepričan, da bodo račun poravnali oni sami ali pa vsi skupaj v neki restavraciji. Naiven sem bil, do kosila naj bi prišlo na neki zelo razkošni jahti v Portorožu. Za začetek so mi postregli vino letnik 1955, torej letnik mojega rojstva. V trenutku mi je postalo vse jasno, nasedel sem regijskemu šefu uniformirane policije. Nadaljevanje sem zaigral, rekel sem, da se nenadoma slabo počutim in prosim, da me čim prej peljejo domov. Do kosila na jahti tako sploh ni prišlo. Kasneje sem preveril, kdo je lastnik razkošne jahte in policisti so mi povedali, da gre za zelo korektnega državljana, ki je pač bogat in pogosto na svojo jahto vabi pomembne ljudi, kar sem takrat v tem okolju očitno bil. Če se sprašujete kako sem dan za tem reagiral do regijskega šefa uniformirane policije seveda verbalno, vam na to vprašanje raje ne bi odgovoril.
Zakaj to pišem? Zlasti zato, ker mislim, da mora biti policijski šef vedno vzgled podrejenim policistom, zlasti pa mora spoštovati tudi njihovo delo in podatke do katerih pri svojem delu pridejo. Niti na misel mi nikoli ni prišlo, da bi se kot policijski šef, kakorkoli družil z osebami, ki so jih policisti obravnavali. Še več, zelo odgovorno lahko trdim, da se v petih letih lokalnega vodenja policije v Celju in v letu in pol vodenja regijske policije v Celju, sploh pa na delovnih mestih na notranjem ministrstvu, nikoli nisem srečal z nobenim direktorjem kateregakoli pomembnega podjetja. Čisto iz preventivnih razlogov.
Toda vrnimo se na začetek tega prispevka. Danes najvišji predstavniki vlade (Robert Golob) in notranjega ministrstva (Boštjan Poklukar) veselo sprejemajo kršitelje zakonov in organizatorje nasilnih protestov. Kaj to pomeni za moralo in bodoče delovanje policistov, pa si lahko samo mislimo. Z mnogimi sem govoril te dni, sploh s policisti, ki so bili udeleženi v neposrednem varovanju nezakonitih in nasilnih protestov. Vsi enotno obsojajo ravnanja Goloba in Poklukarja, nihče pa se javno ne bo izpostavil. Vsi se počutijo tudi grobo ponižane, zato ker so varovali prebivalce Slovenije in njihovo premoženje pred nasilneži, ki jih oblastniki sedaj vabijo na sprejeme.Tiho sta celo oba policijska sindikata, ki to seveda nista, gre za levičarski podružnici znotraj policije. Še več, desetina in več policijskih šefov in policistov je bila kazensko ovadenih zaradi domnevnih prekoračitev pooblastil v času varovanja masovnih in nasilnih protestov v času prejšnje vlade. Odločevalce tistega časa, torej visoke policijske uradnike pa so degradirali in jih hudo ponižali.
In kaj to pomeni za bodoča ravnanja policistov in policijskih šefov v takih situacijah? Policisti in njihovi šefi lahko zaključijo le eno, »če se le da, ob problemu poglej na stran, nič nisi videl«, to pa pomeni kaos ob nasilnih protestih, ki si ga levičarji morda želijo.
