Piše: dr. Stane Granda
Dogajanje, ki ga ne bi pričakovali niti v najhujših sanjah, spremljajo uši, stenice in garje. Je to osamosvojena Slovenija – bodoča Švica? Čim prej se sprijaznimo z resnico, prej bo drugače in bolje. Če vzamemo v zakup še tragični položaj polovice upokojencev in velikega dela delavcev, je solzna dolina pravi raj v primerjavi s slovenskimi sanjami.
Primerjava socialnih razmer nekdanjih komunističnih držav dokazuje, da je oligarhija, oblast najbogatejših, najvišja stopnja komunizma. Socialistična revolucija kot prigrabitev oblasti socialnih goljufov, kraja, ki se ji reče nacionalizacija, se spremeni v privatizacijo nakradenega kot sistemska kleptokracija (tatinsko vlado). Ta s pomočjo tajkunov vzpostavi vlado, ki jo vodijo najslabši in najmanj usposobljeni − kleptokrati. Ni res, da obstoji boj med razredom kapitalistov in delavcev, obstoji med tajkuni, oligarhi, ki sestavijo kakistokratsko oblast. Kronski dokaz je razmerje med predsednico Slovenije Pirc-Musarjevo in predsednikom vlade Golobom. »Deli in vladaj«, »divide et impera«, da ne bo vse po grško, je očitno načrtoval Kučan, ki je vzpostavil nemogoče dvovladje. Če dodamo še Kučanovega Jankovića, imamo kakistokracijo na neskončno potenco. Da bi s potenciranjem spora med predsednico države in predsednikom vlade »modri iz Murgel« reševal prijatelja Vučića in Dodika, svojega »gelibterja«, ki pomaga k novi vojni v Bosni, je mogoče in verjetno.
Očitki predsednici, da ne zmore opravljati svoje naloge, da je glede potreb države neodgovorna in nedržavotvorna še zlasti v času, ko zaradi spremenjenih varnostnih razmer celotna Evropa hiti v dvigovanje izdatkov za obrambo, Slovenija pa je brez predstavnika v svetu Evropske centralne banke, kjer naj bi o tem soodločali, izmišljija, ki je stokrat hujša kot Trumpovo poniževanje Zelenskega. On je iz tega izšel kot mednarodni heroj, Pirc-Musarjeva, ki ji odreka opravilno sposobnost, kot nuliteta. V normalni državi bi takemu izpadu sledila avtomatična odstavitev predsednika vlade. Tajno izginotje ne iz javnega življenja. Pri nas ga že jemljejo v bran, ker jim je politični in moralni razkroj države temeljni namen in cilj, nujnost kakistokracije.
Za vsak prepir sta potrebna dva. Predsednica se je s prevzemom Golobove notranje ministrice Bobnarjeve, vodilne borke proti janšizmu, ta primat je hotel tudi Golob, »ustrelila« v koleno. Seveda tudi z verbalnimi izpadi v Trstu, na Koroškem in še kje, ker ne more izpolniti svoje javne mednarodne obljube glede pokopa nesrečnikov, ki »počivajo« v gajbicah na Kočevskem. To je višek socialističnega humanizma Milana Kučana, glavnega krivca, mimogrede tudi političnega botra Pirc-Musarjev. Posledice so seveda tragične. Nedvoumna kakistokracija! Toda še vedno je naša predsednica države − tragika največjega dosežka Slovencev v zgodovini. Kljub temu samo otroci ali duševno nezreli lahko vpijejo, da je cesarica naga. Če po Golobovih žalitvah ravna po njegovih željah ali bolje ukazih, je brez dignitete. Tudi če hoče, ne sme popustiti. Ne more, ker je predsednica države!
»Kaj bo? Kaj bo, če se Brdavs ne ukroti?« Brdavs je po vojni za Slovenijo blagopokojni. So le še njegovi, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija! Še vedno pa obstaja Martin Krpan! Slovenski narod, ki se otresa strahu pred odgovornostjo za lastno prihodnost. Slovenska politika mora najti odgovor na vprašanje, zakaj so jo leta 1991 množično podprli. Zato, ker je šlo za slovensko prihodnost, ne pa tragiko preteklosti, medvojnih in povojnih pobojev, s katerimi še vedno strašijo in ne skrivajo možnosti, da bi to znova izvedli.
Letos se spominjamo 80 let konca druge svetovne vojne. Odpor proti okupatorja je popolnoma zasenčila množična morija Slovencev. Tega jih je strah. Pa zaslugi prevodov Jančarjevih literarnih del postaja Slovenija mednarodno znana samo po množičnih povojnih umorih!
