Piše: Dr. Stane Granda
Ob menjavi vlade in predsednika republike smo za Slovenijo, ne pa za nekdanje komunistične države, priče nenavadnemu pojavu. Na vrh nekdanje države delovnega ljudstva, socializma s »človeškim obrazom«, sta se z neizmerno »pomočjo nekdanje ljudske oblasti« povzpela pripadnika finančne oligarhije. Ritem oligarhom daje skrajna levica, ki tako razkriva svoj resnični – prevarantski odnos do »delavskega razreda«.
Trajni spomenik tokratnih oblastnikov je poleg nerazumljivih dražitev hrane in energije svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah Planica 2023, kjer so za gledalce tako navili cene, da ga ljubitelji zimskih športov sploh ne morejo obiskati. Tega niso storili samo zato, ker sploh ne vedo, koliko pomeni za slovenskega državljana 100 ali celo 1000 evrov, ampak predvsem zato, da se slovenski »revščina in preproščina« ne bi pomešali s pričakovano svetovno smetano, s katero se čutijo povezane. Zaradi visokih cen so celo številni tujci odpovedali obisk. Še tisti, ki so prišli, pa se vozijo oziroma prehranjujejo v sosednih Italiji in Avstriji, ki sta cenejši.
Slovenijo že ves čas po drugi svetovni vojni preveva ideološka nestrpnost, obračunavanje z drugače mislečimi. Spominjam se opozoril izpred nekaj desetletij: »Zapomni si! To, kar sedaj doživljamo, ni še nič. Boj se časov, ko bodo na oblast prišli ljudje, ki niso o ljubezni do sočloveka, bližnjega, v mladosti nič slišali. Poznajo samo naropano in nakradeno bogastvo, ideološke razlike in nestrpnost.« Napovedi se uresničujejo. Predsednica republike in predsednik vlade sta njun simbol. Usmerjeno izobraževanje daje rezultate. Strpnost, o kateri so nekateri nekaj slišali, razumejo le kot simpatije do ljudi neobičajnih spolnih praks in moralnega razvrata. Razglašajo jih za normalne, skoraj obvezne. Iz klasične družine so norčujejo in jo zaničujejo. Dražitve vrtcev povedo vse. Predsednik vlade se na nacionalni kulturni (!) praznik pojavi z metreso in javno pokaže ignoranco in prezir do družine in matere njunih otrok.
Tako vladni kot predsedniški del palače ne izpustita priložnosti, da ne pokažeta prezira in sovraštva do opozicije, ki je bistvo demokracije. Njeno obtoževanje in kriminaliziranje je nekaj najbolj običajnega. Predsednik vlade ji grozi z notranjim ministrom! Kot popkovina povezuje predsednico države in prvega ministra prezir in sovraštvo do revnih in nemočnih. To prihaja še posebno do izraza v odnosu do neprivilegiranih poklicev, kot so nekatere kategorije zdravstvenega osebja, gasilcev, upokojencev ter nemočnih bolnih in starejših. Golobova vlada jih je ob prevzemu oblasti takoj izbrisala iz oblastnih prioritet. Na zamudi prilike, da ne pokaže prezira do njih. Obojim neprikrito in brez sramu pomaga do skrajševanja življenja. Se je začela evtanazija? Življenjski stroški rastejo v nebo. Imata v načrtu slovensko obliko »holodomora«? Težav z brezobzirnostjo in s krutostjo očitno nimata! Gasilci, ki so poleti reševali Primorsko, ju že čutijo.
Posebno poglavje je predsednica države, ki si neprikrito prizadeva za razglasitev za športnico leta. »Urbi et orbi« je razglasila svoje državno prvenstvo v bowlingu, ki ga večina državljanov ne pozna. Še slovenskega izraza ni zanj. Njen posebni problem je slovenska osamosvojitev. Ni po naključju razglasila za svoja duhovna očeta Kučana in Türka, katerima ni bila osamosvojitev osebna opcija. Manjka samo še njen nasprotnik v predsedniški tekmi Milan Brglez, ki je povojne poboje razlagal z načeli naravnega prava. Ni čudno, da pravna država ne deluje. Aktivno se je vključila v rušenje Muzeja slovenske osamosvojitve. Ni ji dovolj, da posredno pomaga sooligarhu Golobu, predvsem mora ponižati osamosvojitev. Zato je nekdanjo prvo policistko sprejela v svoj kabinet in jo zadolžila za problem izbrisanih. Ti po sprejetju »njihovega« zakona sploh niso problem. V ozadju ni samo poglobitev poniževanja in kriminaliziranja slovenske osamosvojitve, ampak manipulacija, s katero bi izbris večinskih ignorantov in zaničevalcev slovenske osamosvojitve razglasila za njeno bistvo in značilnost. Slovensko osamosvojitev bi skupaj z vladnim kabinetom izenačila, oblatila in ji obesila izbrisane kot enakovredne povojnim pobojem. Ne samo da se o njih ni izrekla, ampak se je prišla političnim dedičem največjega zločina v naši zgodovini, najbolj množični smrti Slovencev, v Dražgoše posebno priklonit. Njena in Golobova dvoličnost do Ukrajine je skrajno zgovorna in logična posledica odnosa do slovenske osamosvojitve. Ne samo ponarejanje zgodovine, ampak aktualnih dejstev je njuna neločljiva vez.
Stanje duha pod Svobodo in feministično ero slovenske oblasti, spomnimo se grozovitosti idola ženskega levičarstva ženskega bataljona Feliksa Dzeržinskega – arhitekta totalitarizma, ki sta ga občudovala tako Mussolini kot Hitler, še posebno razkriva proslava ob 100. obletnici Kajuhovega rojstva. Kot noben človek ni bil popoln. Med vojno je vohljal za idejnimi nasprotniki in neskončno užival v podrobnih opisih njihove likvidacije. Namesto da bi se poudarjeno spominjali njegovega tragičnega pesniškega genija, so organizatorji proslave še posebno izpostavljali njegovo »vosovanje«. Mimogrede, njegovo naslednico je slovensko ustavno sodišče razglasilo za zločinsko organizacijo.
»Ko se v družbi vzpenjaš, razmisli, kako boš sestopal!« Upam, da slovenski demokrati ne bodo ponovili naivnosti ob osamosvojitvi in bodo znali in bodo zmogli postaviti stvari na svoje mesto.
