Piše: dr. Matevž Tomšič
Kdo se ne spominja časov, ko je bila Slovenija ne samo najbolj razvita republika nekdanje Jugoslavije, ampak najbolj razvita regija v nekdanji komunistični Evropi. In to ne za malo, ampak z občutnim naskokom. Poslušali smo zgodbe o tem, da bo postala »druga Švica«. Nekdaj največja politična stranka, Liberalna demokracija Slovenije (kdo se je še spomni?), si je za eno svojih volilnih kampanj izbrala slogan »Slovenija, zgodba o uspehu«. Takrat je kazalo, da je novonastala država na dobri poti, da sčasoma postane primerljiva z najbolj razvitimi v Evropi in na svetu.
A v tem času se je marsikaj spremenilo. In mnogo od tega ne na bolje. Slovenija je, kar zadeva ključne kazalnike ekonomske uspešnosti, še vedno med vodilnimi državami Vzhodne in Srednje Evrope. Ni pa več nujno čisto na vrhu, saj jo je glede bruto družbenega proizvoda na prebivalca, preračunanega na kupno moč, že pred leti prehitela Češka. Nekatere druge so nam zelo blizu. In to so tiste, na katere so mnogi gledali zviška, ko so v prejšnjih časih njihovi državljani v skromnih avtomobilih vzhodnih znamk in s skromno opremo prihajali na počitnice na Jadran. A če so se ti nekoč pripeljali s škodami (no, tudi te so sedaj nekaj čisto drugega kot v komunističnih časih), wartburgi ali moskviči, prihajajo sedaj z mercedesi, volvi ali beemveji; če so nekoč bivali v šotorih in brakoprikolicah v avtokampih, so sedaj nastanjeni v hotelih visoke kategorije.
In če pogledamo v našo neposredno soseščino. Slovenija ne samo da ne dohiteva svoje severne sosede Avstrije, vedno bolj izgublja prednost tudi pred svojo južno sosedo Hrvaško. Tudi nanjo se pogosto gleda zviška kot manj razvito, ki je v nasprotju s srednjeevropsko Slovenijo del Balkana. A Hrvaška je imela v zadnjih štirih letih višjo gospodarsko rast od Slovenije. Bruto družbeni proizvod na prebivalca je v Sloveniji še vedno višji, a se razlika zmanjšuje. Drži sicer, da so na Hrvaškem regionalne razlike bistveno večje kot v Sloveniji. A njihova prestolnica Zagreb je po življenjskem standardu že precej blizu Ljubljani.
To, kar bode v oči, je dogajanje na poslovnem področju. Če se je na začetku tranzicijskega obdobja zdelo, da bodo slovenska podjetja dominirala na prostorih nekdanje države, smo v zadnjem času priča, da nekatera nekoč paradna slovenska podjetja prevzemajo hrvaški kupci. Mercator, Kolinska, Panvita, Celjske mesnine so le nekatera od njih. Pri tem seveda ne gre za kakšno zaroto, ampak preprosto za boljše upravljanje s podjetji. In kar je še posebej pomembno, hrvaško institucionalno okolje je postalo podjetnikom prijaznejše. Gre za občutno nižje obdavčitve plač, manj administrativnih ovir in manj ideološko motiviranih prepovedi prodaje izdelkov kot v Sloveniji, ki se se v času Golobove vlade kopičijo (tipičen primer je nedavna prepoved elektronskih cigaret z okusi). Vse to tvori ugodnejše okolje za snovanje in udejanjanje poslovnih idej.
Vendar ne gre samo za spodbudnejše poslovno okolje. Vzroki za to, da Slovenijo dohitevajo – in v mnogih ozirih prehitevajo – nekatere druge nekdanje komunistične države s Hrvaško vred, so globlji. To se nanaša predvsem na globino preloma s komunistično preteklostjo. Tudi na Hrvaškem sicer obstajajo komunistični jugonostalgiki, ki opletajo z rdečimi peterokrakimi zvezdami in ki so od časa do časa precej glasni. Vendar takšni predstavljajo nekakšno kurioziteto in so bolj kot ne predmet posmeha. Njihov učinek na volilno telo je zelo majhen in tudi v levo usmerjenih strankah imajo omejen vpliv. Medtem pa so v Sloveniji ljudje, ki slavijo nekdanji režim in njegove »heroje«, na oblasti. In tudi njihove politike s tem v sozvočju. Če bo šlo tako naprej, nas bo južna soseda v najkasneje desetih letih po ključnih razvojnih performancah prehitela.
