Piše: Mitja Iršič
Prvi krog predsedniških volitev je za nami. Logar praznuje, Brglez se vrača v Bruselj, Kordiš na govejo župo, Prebilič v Kočevje, Senčarjeva na računalnik brskat za antivax članki na Wikipediji, Nataša Pirc Musar pa domov k Alešu, kjer se niti pod razno ne bosta pogovarjala o njegovih poslih. Strnil bom nekaj lekcij, ki jih lahko od današnjega rezultata odnesemo:
- Milan Kučan je Golobu pokazal, da je na tem delu Balkana le eden pravi predsednik Centralnega komiteja Zveze Komunistov, ime pa mu ni Robert in nima dolgih las. Šlo je za prvi pravi spopad starih in novih naslednikov revolucije in zaenkrat je videti, kot da imajo stari žezlo še trdno v rokah, sploh glede na to, da Nataša Pirc Musar ni bila ravno preprost projekt, kako jo prodati ljudstvu kot enega izmed “novih obrazov”. Mediji so se do nje zaradi zvestobe do sončnega kralja Goloba obnašali, kot da ni maziljenec leve politike in so jo zato korektno napadali.
- V SD so imeli že drugo “žurko ob porazu”, vsi veseli, da je “zmagala leva sredina”, kar samo kaže, da nihče od ponosnih naslednikov zveze komunistov več ne verjame, da so samostojna stranka – sploh je splošna ugotovitev, da na levici ni avtonomnih strank, ampak frakcije ene same stranke, pa še to le v pogojniku. Dejansko gre za eno samo partijo, ki je sposobna žrtvovati posamezne dele v dobro socialističnega kolektiva.
- Poglavje zase je Robert Golob, ki je očitno v močnem prikritem besu ob spoznanju, da Slovenijo iz ozadja vodi en še bolj siv, a manj kuštrav gospod od njega, začel deliti izjave, ki bi jih slovenske razmere nepoznavajoči tujci zelo hitro interpretirali kot neofašistične – “ne bomo dovolili, da se kandidat SDS-a zavihti v predsedniško palačo”, “vsi vemo, kdo bo zmagal v drugem krogu”. Gospod je še enkrat dokazal, da mu demokracija ni blizu in da bi povsem dobro uspeval v kakšni drugi državi bolj vzhodno in severno od nas – tam kjer politične nasprotnike prav tako dojemajo kot državne sovražnike.
- 6 odstotkov za Sabino Senčar dokazuje, kako osupljivo je v Sloveniji zakoreninjen kovidiotizem – nismo zastonj država, ki je pri vrhu skeptikov otroškega cepljenja, saj se nato naravno prelije v kovid skepticizem in sodobno kovid antivakserstvo. Njen politični mecen Zoran Stevanović je pred zbrano množico dejal, da ni res, da je korona popustila, ampak da že od začetka popušča, za kar je bil deležen huronskega aplavza – se pravi med nami je cel kup ljudi, ki misli, da je koronavirus neka čudna globalna zarota. Grozljivo, kajne?
- Anže Logar je vodil kampanjo, ki bi mu v običajni državi prinesla ne 34, ampak 70 odstotkov glasov. Da je dobil “le” 34 odstotkov, je specifika slovenskega volilnega telesa; bil je edini kandidat, na katerega niso bili sposobni obesiti niti enega škandala, bil je elokventen, prijazen in povezovalen (diametalno nasprotje aroganci Brgleza in Pirc Musarjeve, ki sta skozi kampanjo oba dajala tihe namige, da zanju obstaja le leva Slovenija, desni pa se bomo z njima pač morali sprijazniti, saj je preveč naših rojakov, ki bi leta 1938 volili za ljudsko stranko, danes izgnanih ali počivajo v rudarskih jaških, ki so razkropljeni po Sloveniji.
- Manj od 3 odstotke ljudi podpira “demokratični socializem za 21. stoletje”. Delno je za to kriva splošna antipatija, ki jo oddaja Miha Kordiš, delno pa tudi, da je Levica hobi projekt slovenskih medijev, saj so jim novinarji večinskih medijev ideološko blizu, ko pa se morajo zaradi individualne komponente predsedniških volitev koncentrirati na nekoga drugega, pa “demokratični socializem za 21. stoletje” najde svojo pravo mesto v konstelaciji političnih idej – na dnu. To je vzpodbudna novica. Naloga desnice na parlamentarnih volitvah, za katere upamo, da bodo čimprej, je preprosta: ljudem je treba odpreti oči, da so prav vse stranke t. i. leve sredine “demokratični socializem za 21. stoletje”.
- V povezavi s prejšnjo točko: Miha Kordiš je eden glavnih adutov slovenske desnice. Ne zato, ker bi bil kaj radikalnejši od “levosredinske” vlade, ampak zato, ker si upa povedati na glas, kar vlada pove le med vrsticami – gremo se socializem, bogataši pa lahko postanejo naši zvesti meceni ali jih bomo razlastninili in uničili.
- Naskok Nataše Pirc Musar pred Milanom Brglezom je rahlo presenečenje le za tiste, ki so verjeli, da je že sama podpora Roberta Goloba dovolj, da se kandidat, ki se na soočenjih znajde podobno dobro kot Karl Erjavec pri izgovorjavi črke R, zavihti blizu vrha predsedniške tekme. Milan Brglez je bil daleč najslabše pripravljen kandidat od šesterice; videlo se je, da nima nobene prave obrambe za to, da je neustavno odvzel poslanski mandat Janezu Janši, videlo se je, kako neznansko se trudi biti priljuden. Bolj ko se je trudil, bolj smo čakali, da se kot kak transformer spremeni v tovornjak ali raketo – takšnega robotskega nastopa na predsedniških volitvah že dolgo nismo videli, razlika do Pirc Musarjeve pa to jasno nakazuje.
- Vladimirja Prebiliča nekateri vidijo kot velikega zmagovalca, a glede na to, da je bil veliko bolj suveren kot Pirc Musarjeva in Brglez (predvsem se je veliko manj zapletal od slednjih dveh), je v resnici poraženec, saj je drugače odkljukal vse kljukice, ki jih levičarski kandidat mora (partizanstvo kot del boja za slovensko neodvisnost, egalitarnost kot vrlina, poceni moraliziranje o izkoreninjenju revščine, skepsa do pomoči Ukrajini …). Kljub temu, da je čistokrvni in polnopravni član levega političnega pola, je vseeno njegovih 10 odstotkov jasen prikaz, da za kaj več potrebuješ obilno podporo večinskih medijev, ki je on pač ni imel.
- Kakšna bo taktika medijev v drugem krogu, je jasna. Aleš Musar si bo lahko oddahnil – nihče na Pop TV, RTV ali Odlazkovih medijih ne bo več risal njegovih lastniških hobotnic ali govoril o povezavah s PID-ovskim tajkunom Darkom Horvatom. Prav tako nihče več ne bo spraševal, zakaj si Nataša Pirc Musar izplačuje nizko plačo, preostanek pa dobi z dividendami. Tudi je nihče ne bo cukal za rokav, zakaj je tako nekonsistentna, da enkrat reče, da se v moževe zadeve ne vtika, drugič pa, da njen mož v kakšen posel, o katerem se sprašuje, že ni bil vpleten (kako ve, če se pa ne vtika?). Na drugi strani je že novinarka na Pop TV, ko je po zmagi intervjuvala Anžeta Logarja, pokazala, kaj ga čaka. Janša, Janša, Janša in še enkrat Janša. Pa še anarholeve “specialke” iz leta 2021 (“zaplinjanje” ljudstva, zapiranje v občine, STA, RTV Slovenija …). V resnici se bo moral braniti za vsako Necenzurirano/Dnevnik/Večer/Delo/Pop TV/RTV polresnico ali neresnico o prejšnji vladi, ki je bila plasirana v zadnjih dveh letih – kazalo se bo proteste, vodni top, stavko na RTV…
- Vsi skupaj s premierjem so nedemokratično prepričani, da je Pirc Musarjeva že de facto zmagovalka, a tako enostavno vendarle ne bo: Logar je za stopnjo bolj priljuden od nje. Prav tako nima prav nobenega nahrbtnika. Spomnimo – na neki točki, preden se je v tekmo vmešal Brglez, sta bila Musarjeva in Logar skoraj poravnana. Logar ji je pobegnil takrat, ko so se začele predvolilne debate. Retorike in stila Nataše Pirc Musar večina Slovencev ne mara, kar so mi potrdili tudi zapriseženi levičarji, ki so rekli, da ob takšnem drugem krogu najbrž sploh ne bodo šli na volitve. Res je, da bi v običajnih razmerah zaradi deformiranosti slovenskega volilnega telesa Nataša Pirc Musar morala zmagati tudi, če bi se jutri izvedelo, da je bila na seznamu teroristov 11. septembra 2001, pa ji zaradi dioptrije al-Kajda ni pustila na letalo. A Logar je v igro vnesel kup spremenljivk, ki tekmo delajo nepredvidljivo. V resnici ima desnica prvič po Barbari Brezigar pravo možnost, da zmaga v drugem krogu. Nataša Pirc Musar pa ni noben Janez Drnovšek. A za kaj takega bo moral Logar briljirati in v debatah Musarjevo povsem deklasirati, če želi izničiti naravni slovenski deficit “manjkajočih” desnih volivcev (izgnanih, pobitih ali od 1945 naprej indoktriniranih). Napeto bo – najbrž bolj, kot si Golob, Kučan in Pirc Musarjeva mislijo.
