Piše: Janez Remškar
Ali vem, kaj bo vlada naredila, da voz, ki na področju zdravstva drvi navzdol, vsaj nekoliko zaustavimo? O obrnitvi navzgor si ob tej vladi ne upam razmišljati!
Ali vem, kaj dela v smislu ureditve zakonodaje na področju zdravstva ministrica oziroma ministrstvo za zdravje? Morda. Sedaj pripravlja odloke, pardon, pripravlja po nujnem postopku zakone, s katerimi bo omejevala stavko zdravnikov. Ali se zaveda, zakaj sploh stavkajo zdravniki? Plače, kot jih kot edino zahtevo sindikata Fides predstavlja vlada, so med zahtevami. Ob tem naj bo vlada ali Necenzurirano vsaj toliko poštena in posreduje javnosti podatke o osnovnih plačah in naj ne manipulira z vsotami, ki so posledica vseh vrst dodatkov, med katerimi je največja vsota brez dvoma nadurno delo. Kaj bo naredila vlada sedaj, ko so se zdravniki odpovedali številnim uram v dežurstvu in s tem zaslužkom in bodo delali skladno z usmeritvijo EU, ki priporoča delo v obsegu 40+8 ur tedensko?
Ali se zaveda, da so zdravniki, še posebej v osnovnem zdravstvu, naveličani obremenitev z delom v ambulantah, v dežurstvu in z delom v urgencah? Kaj pa bo torej vlada naredila z 32 let starimi, že zdavnaj preživetimi zakoni v zdravstvu, predvsem z ZZVZZ (zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju) in ZZDej (Zakon o zdravstveni dejavnosti)? S popravki ne bomo prišli nikamor. Potrebujemo korenito reformo!
Ali vem, kaj dela v smislu ureditve strokovnih, etičnih problemov, s katerimi se srečujemo zdravniki vsakodnevno, strateški svet oziroma njegov predsednik? Ne vem. Predvidevam, da se dogovarjajo, pripravljajo predloge vladi. Kakšne? Predvsem strokovne. Ti bi morali biti sprejemljivi za vse, tako za paciente kot tudi za vse izvajalce. V javnosti ni slišati kaj dosti oprijemljivega. Verjetno menijo, da je na področju zdravstva potrebno delati, kot se je delalo doslej, “za vogalom”, da se izve čim manj tistega, neprijetnega za paciente, izvajalce in delodajalce.
Ali vemo, kaj dela v smislu ureditve financiranja zdravstva ZZZS? Ne!
Ukrepi, ki so pred nami in nujni, če pogledamo v urejene zdravstvene sisteme v EU, so:
1) Spremenjena organiziranost zdravstva. Tu ima škarje in platno v rokah zakonodajalec, ki se mora lotiti nekaterih neprijaznih ukrepov. Samo z všečnimi ukrepi, popravki, kot se je to skušalo delati doslej, ne bomo dosegli sprememb, kaj šele reforme zdravstva. Ne morem si misliti, kaj je imel v mislih predsednik strateškega sveta, ko je izjavil, da reforme ne potrebujemo. Morda je ugotovil, da zaradi parcialnih interesov vpletenih v zdravstvo reforma ni mogoča. Če je tako, bi bilo prav, da bi odstopil. Zakaj tega ne stori? Če je nekaj drugega, zakaj tega ne pojasni kot zagovornik poštenosti do pacientov in urejenosti zdravstva. Sam sem kot direktor direktorata, ki se z ekonomiko in investicijami ni ukvarjal, potem ko sem prebil pet let na MZ in v tem času so zamenjali štiri ministre, odšel sam. Razlog? Bil sem brez možnosti zaradi številnih vplivov, interesov za področje zdravstva, menjavanja vlad, da bi premaknil bistvene stvari v že omenjeni zakonodaji in s tem postavil pogoje za dobro organizirano in nadzorovano zdravstvo, dobro zdravstvo za paciente. Res je, da sem kljub temu s sodelavci uspel pripraviti prvi zakon o duševnem zdravju, prvi zakon o pacientovih pravicah, prvi zakon o zdravilstvu in tudi resolucijo o razvoju zdravstva od 2008 do 2013. Prvi zakon je močno kritizirala stroka, psihiatrija, ki je še dandanes organizirana predvsem v institucionalizirani oskrbi. V drugi zakon zaradi sistema plačevanja na osnovi napotnic nismo uspeli uvesti pravega drugega mnenja. Zakon o zdravilstvu je nova vlada 2008 vtaknila v predal, rekoč da je realizacija nemogoča. Prav tako je bila vtaknjena v predal omenjena resolucija. Na ta način se ni dalo urediti nič!
In kaj je nujno narediti? Bolnišnice je treba organizirati v javne neprofitne gospodarske družbe. Zdravnik z licenco za določeno specialnost se mora pojaviti na trgu ali v urejenem javnem sistemu z definirano mrežo izvajalcev ali kot čisti zasebnik. Tako je v EU. A pri nas žal nimamo definirane mreže zdravstvene dejavnosti ne na primarnem in ne na sekundarnem nivoju. Da je tako, je odgovorna politika in stroka.
Z zakonodajo je treba jasno opredeliti pooblastila in odgovornost vseh nivojev vodstev v zdravstvu (sem sodijo kadrovanje, izkoriščenost kadrov, prostorov, opreme, ureditev in preglednost kakovosti in varnosti storitev za paciente). Ne bo šlo tudi brez opredelitev jasne odgovornosti nadzornih organov (svetov sedanjih zdravstvenih zavodov).
2) Spremenjen načina financiranja. Samo z javnimi sredstvi že vrsto let ne moremo pokrivati vseh potreb prebivalstva, zato se ustvarjajo čakalne vrste. To se je doslej skušalo naprtiti zdravnikom v javnih zavodih, ki naj ne bi delali dovolj, in koncesionarjem, ki naj bi jim šlo le za dobičke. Ali je ob teh očitkih kdo (Ministrstvo za zdravje, Glas ljudstva z g. Jenulom in g. prof. Kebrom na čelu, ZZZS) predstavil številčne podatke v podporo tem očitkom? Dejstvo je, da imajo koncesionarji prijavljenih več pacientov kot zdravniki v ZD. Dejstvo je, da ZZZS ali MZ doslej še nista ukrepala proti bolnišnicam, ker ne bi izpolnjevale plansko dodeljenega programa. Dejstvo je, da ZZZS nima urejenih cenovnih razmerij med zdravstvenimi storitvami. Očitki koncesionarjem, ki si morajo vse, od prostorov do opreme zagotoviti z lastnimi sredstvi in posojili, da jim ni treba prispevati za izobraževanje zdravnikov in da to izrabljajo, so iz trte izviti. Kdo daje velik del sredstev za prostore, njihovo opremo in aparature prispeva zdravnikom v ZD ali bolnišnicah? Občina in MZ! Prav tako je nedorečena kadrovska sestava za posamezne storitve v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, (kar financira ZZZS), kjer so postavitve kadra marsikje tudi zaradi zahtev sindikatov ob soglasju ZZZS velikokrat pretirane. Politika torej nič ne omenja sprememb zakonodaje, potrebe po reformi, ker v to ne želi ugrizniti.
Ob vsem, kar so obljubljali v Svobodi, SD in Levici za področje zdravstva, sedaj po dveh letih ne vedo, ne kod ne kam.
Verjetno bo druščina, ki veliko ve (ali res?) o problemih, ne ve pa, kako se stvari lotiti, da ne bi oskrunili javnega, pardon, državnega zdravstva, da bi ohranila moč dobaviteljev in korupcijo, da bi še naprej obvladovala sistem zavarovanja brez odgovornosti, še naprej zavajala ljudi, da imajo na razpolago vse. Da pa se to ne zgodi, vsaj tako meni vlada in naši neodvisni mediji, so odgovorni zdravniki, ki ne delajo, in koncesionarji. Smešno, če ne bi bilo žalostno.
Oprostite, vlada, nehajte se norčevati iz Slovenk in Slovencev. Če sami ne veste, kako, zaključite s delom. Če si zaradi interesov dobaviteljev, korupcije, vplivnih posameznikov, ki sodelujejo s politiko po potrebi, interesov lokalne politike, torej interesov vseh, razen interesov pacientov, ne upate ali niste sposobni ukrepati (zaradi svojega štiriletnega preživetja na oblasti in plač vaših predstavnikov v parlamentu, ne preživetja bolnikov), nehajte z delom!
Ker se to ne bo zgodilo, bomo Slovenke in Slovenci še naprej izpostavljeni slabi dostopnosti do zdravstvenih storitev razen na urgentnem nivoju in manipulacijam naših politikantskih javnih medijev.
