Vojna proti kitajskemu virusu se nadaljuje, Slovenija (in vsa Evropa) je v središču smrtonosnega plesa. Prizadevanja desnosredinske vlade, da bi s postopnimi, kolikor se da blagimi ukrepi zajezila in omilila epidemijo, pri levi opoziciji in medijskem mainstreamu običajno naletijo na gluha ušesa. Dobesedno vsako potezo predstavijo kot nekaj slabega, kot korak k domnevno bolestni želji premierja k popolni oblasti. To še posebej velja za odločitve, ki niso neposredno povezane s COVID-19. Kot da ne bi vedeli, da mora država kljub zdravstveni krizi še naprej delovati, življenje teči naprej. Širjenja bolezni bo prej ali slej konec, a ta hip je treba stopiti skupaj, metanje polen pod noge je popolnoma nepotrebno, na Gregorčičevi ne sprejemajo nič takega, da bi bil potreben ulični upor.
Mogoče je ravno to razlog, da želi leva opozicija ustvarjati politične izredne razmere. Očitno bi raje pustili, da umre sto ljudi več, kot da bi pomagali vladi in ji priznali uspešno obvladovanje virusa iz Wuhana. Podpihovanje strahov pred Janšo je razkrilo globok, lahko rečemo grozljiv prepad med realnostjo in medijskim projiciranjem resničnosti. In v tem vrtincu egoističnega nasprotovanja se pojavi levičarski četverček z idejo, da je treba pospraviti z vlado. Rekli bi, da je ideja nadrealistična, če ne bi šlo še za kako resnično revolucionarno koalicijo medijskega mainstreama in globoke države – kot rešitelji so predstavljeni kandidati, ki jih podpira mafija. In sredi tega Jože Pavlič Damijan (JPD). Kot rešitelj.
Človeka, ki je hodil po poti ekonomskega klasičnega liberalizma, dokler ni spoznal, da je navduševanje nad socialističnimi idejami veliko donosnejše za žep, so mediji začeli predstavljati kot “kandidata za mandatarja”, kot “morebitnega mandatarja”, ki začenja pogovore z levimi političnimi strankami, s katerimi naj bi oblikoval vlado. To ni smešno, to je tragično: medijski mainstream se v primeru JPD obnaša, kot da je čas tik po volitvah ali kot da bi desnosredinska vlada odstopila. A nič takega se ni zgodilo, JPD je ta trenutek nič od nič. Niti koristni idiot (ki se je navdušil za mandatarstvo, ne da bi dobro razumel, zakaj se je sploh znašel pod žarometi) ni. Kot se zdaj kaže, je bil JPD idiot, še preden je postal koristen.
To velja tudi za nekatere osebke s Kolodvorske in Kopitarjeve ulice, Dunajske ceste; še kaj bi se našlo. Vse v želji prepričati bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo v prav njihovih (sicer napačnih) presoj, češ da je obsojanje vnaprej, preden se karkoli zgodi ali realizira, znak naše lucidnosti. En mrtev je tragedija, sto umrlih zaradi virusa je že statistika, je najnovejša agenda pri spodbujanju nespoštovanja (prepotrebnih) vladnih ukrepov v boju proti širjenju virusa. Čim več bo tega, tem hitreje se bomo znebili predsednika vlade, sporočajo. A na njihovo žalost (ali pa nesrečo) je vlada ne glede na široko paleto sovražnosti korak pred njimi, hkrati pa vse več ljudi spoznava, da imajo svoja življenja (in domovino Slovenijo) radi bolj, kot lahko levičarji ob podpori medijskega mainstreama sovražijo Janšo. In to je znak upanja, da luči v Sloveniji še niso ugasnile.
Težko leto se bliža koncu. Vulgarnost prevladujočih medijev, ki jo je zdravstvena kriza globalnih razsežnosti dokončno razkrila, postaja vse bolj manična, zlizanosti s kvazimarksistično globalistično ideologijo niti ne skrivajo več. Vprašanje je, ali se zavedajo, da ne napadajo najšibkejše tarče, kot si domišljajo, in da svojih samomorilskih idej ne bodo mogli v nedogled krmariti. Pred njimi obstajajo številni obrambni svetovi, kjer ni predaje resničnih vrednot. In čim večkrat bodo zadeli ob te čeri, tem hitreje se bodo potopili. Pomagajmo jim pri tem.
