Piše: Jože Biščak
Pripovedka gre nekako takole. Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, je živel princ. Bil je lep kot traktor, slok kot ulična svetilka, imel se je za prosvetljenega. Zato so mu postavili kip. Princ je kiparja vprašal, koliko je visok. Ta mu je zatrdil, da po njegovih izračunih natančno šest metrov. In obveljalo je, da je kip princa, ki je krasil vhod v mesto, visok šest metrov.
Kot je čas tekel naprej, se je med ljudmi pojavil dvom, ali je kip res toliko visok. Nekateri so trdili, da je mnogo manj, drugi, da bi ugajali vladarju, so prisegali, da je več. Ker je želel narediti konec ugibanju, je princ poklical vse učenjake, kar jih je premogla dežela. Filozofi so se z dvignjenimi rokami zaklinjali, da je kip visok šest metrov. Tem so pritrjevali sociologi, teologi, pisatelji, historiki. Le meroslovci niso po vsej deželi mogli najti merilne naprave, ki bi potrdila, da je kip princa visok šest metrov.
Ker je bil tudi princ prepričan, da je njegov kip visok natančno šest metrov, se je zbal, da ne bi prebivalci začeli dvomiti tudi v druge njegove odločitve. Zbral je ministre, se z njimi posvetoval, nato oznanil: »Kip je visok šest metrov. Kdor v to dvomi, zanika tudi v obstoj kipa. Vsi zanikovalci bodo preganjani.«
Zgodba bi bila lahko izmišljena, bila bi pravljica za lahko noč, a je še kako resnična. Tudi sam jo občutim. Že nekaj mesecev se po družbenih omrežjih pojavljajo zapisi (med njimi prednjačita Blaž Zgaga in Luka Lisjak), da sem zanikovalec holokavsta. V enem od svojih odgovorov v razpravi na družbenem omrežju Twitter sem namreč zapisal: »Prerokba pravi, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko jih bo 6 milijonov izginilo v ognju. Tako je nastal mit o 6 milijonih pobitih v nemških pečeh.« V tem zapisu so progresivni dvorjani prepoznali zanikanje holokavsta, čeprav sem samo podvomil v točnost številke 6 milijonov. Nazadnje sem bil obtožen kot zanikovalec holokavsta ob nedavnih pismih, ki sva jih v zvezi z zapisom v Politico v Evropo poslala skupaj s kolegom Vinkom Vasletom.
Holokavst, kot se imenuje pogrom nad Židi sredi 20. stoletja, se je nedvomno zgodil. Podobno kot povojni genocid nad ideološkimi nasprotniki komunizma ali Armenski genocid, ki ga Turčija zanika. Koliko je bilo v resnici pobitih ljudi v holokavstu, pa nihče ne ve. Kljub štetju z imeni in priimki se nihče ni približal številki 6 milijonov. To je nesporno dejstvo, ki ga s svojim pisanjem potrjuje tudi najstarejši izraelski časopis Haaretz, znan po svojih progresivnih in levičarskih stališčih. Takole so zapisali avgusta leta 2013 (ponatisnili so ga januarja 2020), ko so raziskovali, ali številka o šestih milijonih židovskih nacističnih žrtev drži.
»Eno najbolj znanih, če ne celo ikoničnih dejstev o holokavstu je število judovskih žrtev, ki jih je nacistična Nemčija pobila do konca druge svetovne vojne,« piše Haaretz in dodaja, da je številko prvi omenil dr. Wilhelm Hoettl, avstrijski uradnik tretjega rajha in zgodovinar, ki je služboval na številnih visokih položajih v SS. Novembra 1945 je Hoettl pričal za tožilstvo na nürnberških procesih. Opisal je pogovor, ki ga je imel z Eichmannom, uradnikom SS, ki je bil glavni za logistiko judovskega genocida. Po njegovih informacijah naj bi v taboriščih umrlo štiri milijone Židov, »s streljanjem ali zaradi drugih vzrokov in okoliščin, kot je denimo bolezen, pa preostalih dva milijona«.
Glavni raziskovalni center za preučevanje holokavsta Yad Vashem na svoji spletni strani sicer citira Eichmanna, a nato pravi, da so se prve ocene žrtev holokavsta po najnovejših preučevanjih zmanjšale. V svoji zbirki podatkov ima center nekaj več kot štiri milijone imen.
Raul Hilberg, eden prvih raziskovalcev, je v knjigi (1961) »Uničenje evropskih Judov« naštel 5,1 milijona žrtev. Lucy Dawidowicz jih je v knjigi »Vojni proti Judom« (1975) naštela 5,93 milijona, Wolfgang Benz, najbrž največja avtoriteta za holokavst, pa ni zapisal natančne številke, ampak meni, da se število žrtev giblje med 5,3 do 6,2 milijona. Vsak od teh je uporabil svojo metodo, da je prišel do številke.
Holokavst se je nedvomno zgodil, o številki šest milijonov pa Haaretz zaključi, da ni natančna in ni bila nikoli namenjena temu. Ostala je pač v zavesti Evrope. Ampak če dvomiš v točnost številke, si zanikovalec holokavsta. In če si zanikovalec holokavsta, si antisemit. To taktiko žigosanja z zanikovalci so vojaki progresivizma uspešno prenesli na druga področja. Dvom, da obstaja poleg ženskega in moškega (biološkega) spola še nepregledna množica drugih spolom, pomeni transfobijo; ljubezen do domovine, nacionalne kulture in tradicije je nacionalizem v najhujši obliki; poudarjanje svobode govora je skrajno desničarstvo; varovanje zasebne lastnine je zlobno neoliberalno nagnjenje; nasprotovanje gradnji džamij v krščanskem okolju je islamofobija; dvom v smiselnost nenadzorovanih ilegalnih migracije je ksenofobija. Skratka, prastari temelji so fašistični in nacistični.
Resni znanstveniki so si enotni, da niti pri najbolj znanih genocidih ni mogoče določiti natančnega števila žrtev. Vsaka številka je prej kot slej mit, ki pride v podzavest in zato velja. Ali kot so zapisali na najbolj znanem globalnem portalu podatkov Our world in data: »Ena glavnih ovir pri določanju genocidnih grozodejstev je, da se mnogi storilci trudijo, da bi prikrili resnično število žrtev (…). Zaradi tega ocenjeno število smrtnih žrtev ni natančno (…). Znanstveniki še vedno razpravljajo o številu žrtev holokavsta, največjega in najbolje dokumentiranega primera genocida v človeški zgodovini.«
Sodbo o tem, ali dvom v številko šest milijonov pomeni zanikanje holokavsta, prepuščam bralkam in bralcem. Za kip princa v pripovedki sicer še vedno velja, da je visok šest metrov.
