Piše: dr. Stane Granda
Strah hodi po Sloveniji − strah janšizma.
Vse sile Kučanove Slovenije
so se združile v histerično
gonjo proti temu strahu.
Parafraza Komunističnega manifesta je ena boljših oznak zdajšnjih slovenskih političnih razmer. Nekateri trdijo, da je pravilnejša ona, ki trdi, da ji vladajo tisti, ki so ušli iz psihiatrične bolnišnice. To je seveda žaljivo ter jo moramo v celoti in odločno zavrniti. Bolniki praviloma ozdravijo. Politiki žal ne. Trdni so kot skala. Granitna! Brezupni primerki! Zaradi njih so iznašli volitve. Njihova »večnost« je lahko katastrofa za narod oziroma državljane.
Politiki so neuspela, ponesrečena vrsta državnikov. Ker tudi slepa kura zrno najde, najdemo, silno poredko, med njimi nadpovprečne ljudi. Praviloma so za državo bolj škodljivi kot koristni. K sreči imamo v srečnih državah strokovno državno upravo, ki nevtralizira njihove »genialne« domislice. Problem velikih državnikov je, da v njihovi senci nikomur ne uspe. Še huje je, da je znotraj ene države fizičnega in političnega prostora samo za enega. Zato se mora ostareli in onemogli pravočasno umakniti. Če tega ni sposoben ugotoviti, ni državnik. Kvečjemu »teflon« politik.
Slovencem v zgodovini politikov ni manjkalo. Literatom in nekaterim duhovnikom na čelu z Majarjem, Slomškom, Krekom … se globoko in iskreno priklanjam. Državniki so redki. Enega prvih modernih slutimo v Ž. Zoisu, ker je odklanjal Ilirske province. Drugi bi bil večini neznani dr. Matija Dolenc iz leta 1848, potem pa se do dr. Antona Korošca, nikoli ne bi bil njegov privrženec, težko opredelimo. Edvard Kardelj je bil zgolj »učo«. Zato je hrepenel po nesmrtnosti. Zgodovina ne bo mogla mimo Borisa Kidriča in Staneta Kavčiča. Nihče od njiju pa ni imel potenciala dr. Lojzeta Udeta, ki je imel vrline državnika.
Pogled nazaj bo čez stoletje in več obstal na Kučanu in Janši. Prvemu zato, ker se je tako krčevito upiral največjemu dosežku Slovencev v zgodovini, drugemu, ker je bil zanj pripravljen žrtvovati življenje. Druge razlage za njegovo trpljenje ni.
Peterle in nekateri trdijo, da se je Kučan na Brionih julija 1991 obnašal državniško. Ko bi bilo res! Kučan, ki je prek Ribičiča pripadal Mačkovemu klanu, je prvič resno opozoril nase, ko je, kot je sam rekel, »žagal« Kavčiča. Potem se je pod Popitom potuhnil in ga nato odstavil. Prvi je opazil nevarnost Janše in ga na kongresu ZSMS v Krškem aprila 1986 onemogočil. Dve leti kasneje ga je pustil zapreti. Proces proti četverici istega leta mu je prinesel prvi veliki in dolgoročni poraz, ki ga ni nikoli priznal. Med njim in Janšo je odtlej vojna na smrt.
Kučan kljub izjemni želji in prizadevanjem ni državnik. Je le izjemen politik. Njegova velika prednost je, da zna nase privezati modrejše od sebe. Kot so na primer Zdenko Roter, zakonca Hribar, Niko Toš in drugi. Zato je »teflon« politik. V očeh naivnih in žensk. Ne slovenska samostojna država ne demokracija, ki je zanjo prvi pogoj, nista bili nikoli njegova intimna opcija. Vse je vlagal v smešenje demokracije z žlahtno konservativno stranko. Skoraj bi mu uspelo. Če ne bi bilo Dolenjca s tipičnim gorenjskim priimkom, ki je sinonim za čebele. Ne po naključju! Brani se, pika, četudi mu grozi smrt.
Vse od Depale vasi 1994 so boksarske rokavice snete. Strpal ga je v zapor, ustavno sodišče ga je rešilo. Za zdaj! Trentarska afera dokazuje, da Kučan ne obupa. Že obuja orožarsko afero, ki pa bo udarila po njem.
Janšizma ni ustvaril Janša, ampak je umotvor Kučanovih. Besedo so izbrali za demokrate, ki se nikoli nočejo identificirati z neko osebo ali pa jih Janša zaradi svojih karakternih napak ali drugače moti. Ni nastal naenkrat, ampak dobiva stalno nove oblike in vsebine. Posebno pod Golobovo vlado, ki ji je bil antijanšizem edini program, vez in gonilo.
Ločnica med janšizmom in antijanšizmom je nastala ob Majniški deklaraciji 1989, ki so ji nasproti postavili Izjavo za mir in sožitje, ki jo je oblikovala partija. Ta je sprožila zadnji veliki razkol med Slovenci. Obeta nadomestiti onega iz leta 1945. Stalno se poglablja. Obstaja Janševa SDS, ki pa ni identična z janšizmom. Takšna naj bi bila tudi Logarjeva stranka Demokrati. V najširšem smislu, predvsem glede na one, ki ga imajo stalno na ustih kot zmerljivko, predstavlja mentalno zvezo privržencev samostojne demokratične Slovenije, države, za katero niso pripravljeni privoliti v njeno zlorabljanje onim, ki jim ni bila intimna opcija. Ne ponarejati zgodovine, ne pristajajo, da so jo izvojevali komunisti med II. svetovno vojno. Bolj kot ljubijo Janšo in pristajajo na janšizem, ki ga ni, zavračajo totalitarizem. Niso stranka, ni organizacije. Je zavest, prepričanje. So samo demokratični Slovenci. V tem je njihova moč in nezlomljivost.
