Piše: Gašper Blažič
Ko sem pred kratkim na portalu STA zagledal novico, da je predsednica Nataša Pirc Musar v Evropskem parlamentu povsem brez dlake na jeziku tako rekoč označila Izrael za genocidno državo, sem najprej mislil, da je to kakšna neslana šala. Pa ni bila. Res je to rekla. O genocidu namreč. In seveda so provladni mediji to »okrasili«, da je doživela stoječe ovacije. Iz česar bi lahko sklepali, da ji je ves parlament glasno zaploskal.
Seveda nič od tega ni res. Kakor tudi ni res, da je Izrael genocidna država (čeprav ni rekla natanko tako, toda iz konteksta je mogoče izpeljati prav takšno trditev). So ji pa izrekali velike zahvale in priznanja celo ljudje, ki jih osebno poznam. In priznam, neprijetno so me presenetili. Toda zadnje čase dominantni mediji, predvsem STA, spet ves čas poročajo o tem, kako izraelska vojska silovito bombardira Gazo in pobija nemočne civiliste. Sklicujoč se na vire iz Gaze. Ki so seveda viri pod nadzorom teroristične organizacije Hamas. Prav Hamas želi s pomočjo levičarskih zaveznikov v Evropi doseči vpliv na javno mnenje, češ da Izrael sistematično iztreblja Palestince. In jasno je, da če ves čas poslušamo samo o tem, ne da bi poznali širši kontekst, potem je praktično normalno, da se predsednici zaploska. Ker je bojda herojsko obsodila domnevni genocid. In malo pred tem podelila visoko državno odlikovanje ideološkim (in tudi biološkim) dedičem tistih, ki so leta 1945 izvajali nasilje nad nekomunistično usmerjenimi prebivalci Slovenije. Kar bi povsem ustrezalo merilom genocida.
Ko gre za genocid, velja pogledati nekaj podobnih primerov. Denimo, v času druge svetovne vojne je vojska nacistične Nemčije izvajala genocid predvsem proti Judom in slovanskim narodom. Sedaj poteka tihi genocid proti belim prebivalcem Južnoafriške republike (in verjetno bo marsikdo ugovarjal, da to ne ustreza definiciji genocida). Cilj genocida je iztrebljenje neke rase, nekega naroda ali politične skupine. Seveda mora za to obstajati tudi jasen motiv. Če torej držijo trditve, da se v primeru Gaze dogaja genocid, je potrebno opredeliti, proti komu se izvaja genocid in s kakšnim namenom. Verjetno bodo levičarski aktivisti podkrepili svoje trditve o genocidu s tem, da želi Izrael iztrebiti vse Palestince v državi. Toda če bi to držalo, bi izvajali podobne ukrepe povsod po državi, kjer živijo Arabci. Vendar temu ni tako.
Če pogledamo zgodovinski kontekst, lahko rečemo, da so v Izraelu tehnično gledano vsi prebivalci Palestinci, ker je staro ime za pokrajino, ki se nahaja med Sredozemskim morjem in reko Jordan, Palestina. Tako so jo imenovali že Rimljani, v 20. stoletju po padcu turškega imperija pa tudi Britanci, ki so si skupaj s Francozi razdelili nekdanja otomanska območja na Bližnjem vzhodu. Na območju Transjjordanije je leta 1947 nastala kraljevina Jordanija, leto kasneje pa je na območju ožje Palestine po odhodu Britancev nastal Izrael, ki je bil definiran kot ena država dveh narodov (Judov in Arabcev). Nova država je bila ob ustanovitvi takoj napadena s strani vseh arabskih sosed. In okupirana. Sosednja Jordanija si je vzela kos ozemlja, ki ga danes poznamo kot Zahodni breg (ker gre za zahodni breg reke Jordan oziroma Cisjordanijo).
Leta 1967 je Izrael ozemlja pridobil nazaj, vendar je Jordanija še naprej to območje tretirala kot svoje in financirala vse tamkajšnje uslužbence. Proti koncu osemdesetih let pa je to opustila in priznala Izraelu jurisdikcijo nad Zahodnim bregom. Prav takrat pa so arabski gverilci, zbrani okoli Jaserja Arafata, pohiteli z ustanovitvijo države Palestine, ki pravzaprav ni imela ničesar – niti zaokroženega ozemlja, niti svojih organov. Smatrali pa so, da je Jordanija ta ozemlja dala njim, Palestincem. Ne glede na to pa so zagovorniki palestinske države trdili, da jim pripada celotno ozemlje »od reke (Jordan) do (Sredozemskega) morja«. Kar pomeni, da mora Izrael izginiti, ker je vse to »naše«. Tudi zato v tej burni zgodovini doslej še noben mirovni sporazum ni zdržal dolgo. Na drugi strani so mirovne napore minirali zelo neprijetni skrajni sionisti, ki so si zamislili ravno obratno različico Palestine: enonacionalni Izrael (in poskrbeli za likvidacijo domnevno preveč zmernega Jicaka Rabina, v začetku 90ih let premierja Izraela).
Toda večina si želi zmernega sodelovanja obeh narodov, zato danes obstajajo arabski državljani Izraela, ki se nočejo šteti za Palestince. O vsem tem je v intervjujih za Demokracijo pojasnjeval komisar za Sveto deželo pater Peter Lavrih – in zanimivo je, da na intervjuje z njim skoraj ni bilo odziva, ampak zgovorno zatišje. Nihče mu ni upal ugovarjati, ker pozna razmere na terenu iz prve roke in dobro sodeluje tudi s tamkajšnjimi Arabci, ki se zavedajo, da lahko zaradi političnega ekstremizma tvegajo svojo eksistenco, zdravje in življenje.
Povedano drugače: Izrael Zahodnega brega nikoli ni okupiral, ker je bil pač od nastanka države njegov del. Govoriti o okupiranem Zahodnem bregu je nekaj podobnega kot če bi trdili, da je Slovenija po letu 1945 okupirala Primorsko, ki da je realno del Italije (ja, Matjaž Nemec, dobro si zapomni te stavke). In zabavno je gledati zemljevide, ki jih levičarski propagandisti objavljajo, češ leta 1946 je obstajala država Palestina, ki pa so jo nato okupirali Izraelci.
In Gaza? Gre za relativno majhno področje, ki ga je ob napadu na novoustanovljeni Izrael okupiral Egipt. Zgodovinsko gre za mesto, ki je že v svetopisemskih časih predstavljalo zelo občutljivo in nevarno točko za izvoljeno ljudstvo, saj so ga obvladovali sovražni Filistejci, ki so tam umorili tudi starozaveznega sodnika Samsona. Gazo sicer uvrščajo med »primarna« ozemlja kakor-države Palestine, vendar pa ni del Zahodnega brega, pač pa povsem ločeno ozemlje ob Sredozemskem morju ob meji z Egiptom. Egipt se je nato Gazi vendarle odrekel, vendar pa se je enklavi na nek način odrekel tudi Izrael in ni takoj vzpostavil polne suverenosti na tem področju. Kar je bila velika napaka. Gaza je tako postala glavno oporišče palestinskih skrajnežev, ki obvladujejo prav vse civilne ustanove v enklavi, civilisti pa so njihov »kanonfuter«, ki ga uporabljajo za živi ščit. Obstreljevanja med Hamasom ter izraelsko vojsko ne trajajo šele zadnji čas, pač pa že nekaj desetletij, le da je po usodnem 7. oktobru 2023 dogajanje postalo še intenzivnejše.
Tragično pa je, kako odločevalci mednarodne politike že leta in leta v Gazo pošiljajo finančno pomoč, civilno prebivalstvo pa od tega nima nič, saj se z denarjem v glavnem nabavlja orožje za napad na Izrael. Medtem ko tudi izraelska stran doslej ni našla pametnega odgovora na to, razen obstreljevanja »terorističnega gnezda«, kjer se teroristi ob vsakem protinapadu skrijejo v mišje luknje, medtem ko morajo civilisti napad preživeti na prostem. Ker žrtve morajo biti – tako kot je bilo to denimo v Dražgošah leta 1942. Ista mentaliteta torej. Prebivalci so torej ujetniki, ki nikamor ne morejo, sicer bi jih pokosili streli »njihovih«. »Njihovi« nadzorujejo vse: humanitarno pomoč, denar, preskrbo z orožjem in tudi pošiljanje informacij v svet. Informacije, ki jih Hamas spravi v obtok, nato mnoge tiskovne agencije objavljajo kot »neodvisne« informacije o tem, kako krvoločni izraelski divjaki pobijajo palestinske otroke kot zajce.
Največja ironija pri vsem tem je, da je za Gazo še najbolje evakuacija vseh civilistov iz mesta in uresničitev Trumpovega načrta za to enklavo. O čemer nihče iz arabskega sveta noče niti slišati, prav tako tudi ne svetovna (in z njo slovenska) levica. Vendar ne iz načelnih razlogov, ampak zaradi zelo slabih izkušenj z begunci iz »republike Palestine«, ki so v zadnjih desetletjih destabilizirali denimo Libanon. Gaze se otepata tako Egipt kot Jordanija. Še mnogim izraelskim Arabcem (ki se sploh nočejo imeti za Palestince) prebivalci Gaze niti malo ne smilijo. Pač pa govorijo: “Pustite tiste norce, naj se pobijejo med seboj.” Sicer pa je komično poslušati odzive denimo Tanje Fajon, ki je ob vsaki omembi Trumpovega načrta za Gazo dobesedno pobesnela, kot da bi Američani za Palestince pripravili nov Auschwitz. Kjer bi bili Židi tisti, ki bi tokrat »kurili« svoje sovražnike.
Če bi torej Nataša Pirc Musar mislila resno z genocidom, potem bi Izrael že zdavnaj etnično očistil državo vseh Arabcev. Vendar tega ne bo naredil. Prav tako ne bo podrl mošeje ob izraelskem parlamentu. Nastop slovenske predsednice v Evropskem parlamentu pa je samo še eden v seriji tragikomedije, katere vrhunec predstavlja slovensko priznanje Palestine. Pirc Musarjevi sedaj ploskajo predvsem skrajni levičarji, pa tudi ostali slabo podučeni državljani, ki se jim zdi njen nastop imeniten, in pa seveda tisti, ki se morajo zaradi oportunizma pač prikloniti državnemu vrhu. Ostali pa bomo zardevali od sramu, ker se nekdo v našem imenu pred mednarodno javnostjo obnaša kot slon v trgovini s porcelanom in skuša na neposrečen način nadaljevati kontinuiteto Titovega gibanja neuvrščenih, ki so zaradi močnega arabskega lobija gojili sovražno politiko do Izraela.
In ja, če bi bile stvari res tako enostavne, bi ji celo sam ploskal. Ampak niso enostavne. Gospa predsednica, sramotite svojo lastno državo! To je najmanj, kar lahko rečem.
