Piše: dr. Andrej Umek
Vse od konca 1. svetovne vojne pa do današnjih dni opažamo v svetu razhajanje ali celo konflikt, kako voditi moderno družbo in državo. Če zanemarimo manj pomembne razlike, ki izvirajo iz lokalnih kulturnih in gospodarskih danosti, postaja to konflikt med dvema opcijama. Prva je, da se v moderni, hitro razvijajoči se družbi na podlagi objektivnih analiz stanja racionalno, to je razumsko, iščejo najboljše rešitve, ki naj prebivalstvu zagotovijo dober življenjski standard in varnost. Druga opcija je, da se pri vladanju sledi ideologiji, ki praviloma zaradi svoje neustreznosti vodi v revščino in družbeno katastrofo. To pa se pripisuje sovražnim elementom. Ker si zagovorniki ideološkega pristopa domišljajo, da vse vedo, ne potrebujejo drugačnih mnenj, zato želijo in si prizadevajo na tak ali drugačen način vzpostaviti totalitarni sistem.
Konflikt med ideologijami in razumom se je začel že med 1. svetovno vojno z boljševistično revolucijo v Rusiji, ki je temeljila na marksistično-leninistični dogmi. Mislim, da ni treba posebej poudariti, da marksistična teorija temelji na zgrešenih predpostavkah. Tukaj bi omenil samo Marxovo trditev, da je dodana vrednost samo rezultat dela in kapitala, spregleduje pa človeško ustvarjalnost, ki je v moderni družbi ključni element standarda in napredka. To napako omenjam zato, ker je to tudi v Sloveniji ta čas glavna napaka zdravstvene reforme, ki jo forsira zdajšnja vlada. K temu se bom vrnil kasneje. Po zmagi revolucije so boljševiki v Rusiji vzpostavili komunistični totalitarni sistem. Ta je, ker je bil nezmožen reševati realne probleme, samo z lakoto pobil več ljudi, kot jih je padlo v 1. svetovni vojni, še najmanj toliko pa je bilo pobitih v koncentracijskih taboriščih. Po zgledu komunističnega totalitarizma sta v Evropi nastala še dva totalitarizma − fašizem in nacizem. V bistvu so si bili zelo podobni, edina razlika med njimi je bila, da so različno definirali svojo avantgardo.
Ta delitev Evrope na demokratični in totalitarni del je vodila v številne vojne, med njimi tudi v 2. svetovno in hladno vojno. Končale so se z dokončno zmago demokracije, tako sem vsaj verjel in prepričan sem, da z mano tudi večina Evropejcev, na prehodu v devetdeseta leta preteklega stoletja. Prepričan sem bil, da smo se tudi Slovenci leta 1990 osvobodili jugoslovanskega totalitarnega komunizma in stopili na novo pot demokracije, svobode in kreativnega tržnega gospodarstva, ki kot svoj nepogrešljivi element vsebuje tudi ekonomsko svobodo. Sedanja Golobova vlada me je v teh mojih pričakovanjih globoko razočarala. Številni njeni ukrepi nas vračajo v obdobje totalitarnega komunizma. Tako mimo grede naj omenim omejitve razpolaganja s svojo lastnino, ki so jih državljani v zadnjem času deležni. Preostanek kolumne pa bom namenil škodljivi zdravstveni reformi, ki jo načrtuje ta vlada.
Če pogledamo sodobno zdravstvo, je to nedvomno visokotehnološka dejavnost. Številne inovacije, ki se uveljavljajo praktično iz dneva v dan, in instrumentarij, zgrajen na najnovejših znanstvenih dosežkih in tehnologijah, to dokazujejo. Za uspešno delo v vsaki visokotehnološki dejavnosti je zahtevana velika stopnja inovativnosti in ustvarjalnosti. To pa lahko zagotavlja edino sistem, ki dosledno spoštuje ekonomsko svobodo. To pomeni, da zaposleni v taki dejavnosti avtonomno oblikujejo sistem, v katerem želijo delati in bodo v njem uspešni. Vladna zamisel reforme zdravstvenega sistem je diametralno nasprotje tega načela. Vrača nas, pa čeprav mogoče korak za korakom, v komunistični totalitarizem s strogo podreditvijo posameznika kolektivu, ki ga oblikuje taka politika. Ljudem, zdravnikom, ki za svoje uspešno delo, inovativnost in ustvarjalnost potrebujejo ekonomsko svobodo, to drastično omejuje. Pretekle izkušnje s totalitarnimi sistemi pa jasno dokazujejo, da taka pretirana regulacija in omejevanje kreativnosti vodi v propad vsake dejavnosti in katastrofalno zmanjšanje kvalitete, v našem primeru zdravstva. Upamo lahko smo, da tudi če bo sedanja vlada uveljavila svojo zdravstveno reformo, bo to le za kratek čas, tako da škoda ne bo prevelika.
Za konec bi spoštovane bralce te kolumne vprašal, zakaj je bila v Evropi že pred stoletji univerzitetnim profesorjem priznana akademska svoboda. Moj odgovor je, da so že takratni določevalci, in demokrati niso bili vsi, vedeli, da samo tako zagotavljajo njihovo inovativnost in ustvarjalnost in s tem napredek znanosti. Ta pa je osnova za konkurenčnost gospodarstva in dvig življenjskega standarda. Ali je smiselno zdravnike izključevati iz tega splošno priznanega pravila?
