Piše: prof. dr. Andrej Umek
Graditev novega podvoza na Dunajski cesti bo v letu 2024 povzročila v Ljubljani neznosne prometne zastoje. Po končani graditvi pa se prometna situacija v Ljubljani ne bo bistveno izboljšala in zapravljeni bodo milijoni davkoplačevalskega denarja. Samo to postavlja vprašanje zakaj. Ali gre za popolno neznanje načrtovalcev tega projekta? Odganjam misli, ki mi prihajajo, da gre za slepo sledenje konceptom propadlega komunizma in uničevanje gospodarstva demokratične Slovenije. O tem naj presodijo spoštovani bralci te kolumne.
Nesporno je dejstvo, da lahko demokratična država s svobodnim gospodarstvom to spodbuja s tremi področji svojega delovanja: z usposobljenimi človeškimi viri, infrastrukturo in ekonomsko svobodo, katere pomemben element je tudi mednarodno primerljiv davčni sistem. Zamisliti bi se morali ob dejstvu, da slovenski šolski sistem ne sledi potrebam trga dela in da se je pod sedanjo Golobovo vlado indeks ekonomske svobode za Slovenijo bistveno poslabšal. Vendar bom v tej kolumni ostal pri infrastrukturi.
Slovenska stroka se je pomena infrastrukture zavedala tudi v času komunistične Jugoslavije še pred graditvijo podvozov na Celovški in tedanji Titovi, sedanji Dunajski cesti. Jasno ji je bilo, da je delitev Ljubljane na dva dela, ki jo predstavlja takrat obstoječa železniška proga s prehodi z zapornicami, velika ovira njenemu gospodarstvu. Zato so načrtovali poglobitev železniške proge skozi Ljubljano. Ko so bili načrti poglobitve železniške proge skozi Ljubljano pripravljeni, so naleteli na odločen ne takrat vsemogočne komunistične politike. Projektanti so bili skoraj obtoženi veleizdaje. Srž očitkov, ki so prihajali iz JLA, partije in Beograda, je bila, da projekt poglobitve ne upošteva osnovnih načel splošnega ljudskega odpora in da s tem vabi razrednega sovražnika k uničenju FLRJ. Njihova skupna ugotovitev je bila, da poglobitve železniške proge v Ljubljani ne bo, lahko pa se zgradita dva podvoza. Da bi bil takratni Beograd lahko prepričan, da Slovenija soglasja h graditvi podvozov ne bo izigrala, so projektiranje podvozov zaupali beograjskim projektantom, čeprav mednarodne reference jasno kažejo, da ti niso in nikoli niso bili enakovredni slovenskim.
Po nastanku samostojne Slovenije se je stroka zavedala, da je za nemoten gospodarski razvoj nujno treba povezati severni in južni del Ljubljane, in to bistveno bolje kot z obstoječima podvozoma. Znova se je odprla dilema podvozi ali poglobitev. Vendar tedaj znotraj RS. Neobremenjeni z jugoslovansko dediščino smo zagovarjali poglobitev, ponosni nasledniki ZKJ, če uporabim frazo, izrečeno pred Kidričevim spomenikom, pa ohranitev podvozov. Slednji so graditev nove železniške postaje spretno izkoristili in vsej slovenski javnosti vsilili star koncept JLA »novega« podvoza.
Bolj zaskrbljivo od graditve »novega« podvoza v Ljubljani je to, da to ni edini projekt, kjer so ponosni nasledniki ZKJ stare jugoslovanske projekte vsilili RS. Kot tak primer bi samo na kratko omenil graditev 2. železniškega tira Divača –Koper. Že v propadli, komunistični Jugoslaviji so se pri Slovenskih železnicah zavedali, da je za nemoten razvoj Luke Koper in napredek slovenskega gospodarstva bistvenega pomena boljša železniška povezava Koper–Ljubljana. Pripravili so tri variante, ki so jih imenovali višinska, sredinska in nižinska. In tu se je znova vmešala politika. Takratna ZK je zahtevala, da je osnovni kriterij za izbor enakopravnost štirih jugoslovanskih pristanišč: Kopra, Reke, Splita in Bara. To zahtevo pa je izpolnjevala samo za promet Koper–Ljubljana najmanj ugodna višinska varianta. Do njene realizacije v času Jugoslavije ni prišlo. Po osamosvojitvi Slovenije so jugonostalgiki in ponosni nasledniki ZKJ kljub dvema boljšima starima variantama in nekaterim novim dosegli, da se je uveljavila najslabša od njih, to je višinska. Da bi to prikrili, so jo preimenovali v 2. tir, ki se sedaj gradi. Celo vsakemu laiku je jasno, da tudi po zgraditvi višinske variante 2. tira železniška povezava Koper–Ljubljana–Gradec ne bo konkurenčna povezavi Trst–Celovec–Gradec.
Za konec naj še enkrat poudarim, da bi moral biti osnovni cilj tako slovenske javnosti kot gospodarstva konkurenčnost slednjega v Evropi in globalno. Zato potrebujemo tudi konkurenčno infrastrukturo, tudi prometno. Projekti, ki nam jih vsiljujejo jugonostalgiki in zvesti nasledniki ZKJ, to niso. To je jasno razvidno iz prej navedenih dveh primerov. Tega bi se morali vsi, ki si želimo evropsko Slovenijo in ne balkanske, bolj zavedati, ustrezno ukrepati in preprečiti spodrsljaje, kot sta graditev »novega« podvoza in 2. tir.