Piše: Andrej Sekulović
Neupoštevanje etnokulturnih razlik in raznolikih rasnih značilnosti ima lahko katastrofalne posledice pri urejanju ali oblikovanju določene družbe.
Vse bolj globalistična družba, ki hoče enakopravnost vseh državljanov oziroma pripadnikov naroda zamenjati z nekimi univerzalnimi človekovimi pravicami in izenačuje pravice tujcev s pravicami domačinov – migrantske zakonodaje liberalnih držav so vse bolj polne »upoštevanja človekovih pravic« vseh ljudi – ter temelji na egalitarizmu, postaja podobna velikemu grozečemu in hladnemu stroju.
Člani družbe so le kolesca v tem ogromnem stroju, ki jih glede na to, da smo vsi ljudje enaki, lahko vedno preprosto zamenjamo. Če eno kolesce začne škripati ga zavržemo in nadomestimo. Po potrebi lahko posamične dele, ki so bolj poceni, začnemo množično uvažati tudi iz daljnih tujih dežel. Vsa kolesca so identična, zato ni bojazni, da bi določena kolesca ali določeni deli delovali neskladno s celotnim strojem. Tako so Združeni narodi že na prelomu tisočletja predlagali nadomestne migracije kot rešitev za starajoče se prebivalstvo Evrope z nizko rodnostjo. Uvoženi migranti bi kot nova delovna sila skrbeli, da to ne bo vplivalo na gospodarstvo, saj je konec koncev edina zares pomembna stvar v modernem svetu ekonomska rast. Komu mar zastarele tradicije, običaji in rasistične »hitlerjanske« ideje o razlikah med ljudstvi?
Takšni družbi posameznikov, ki so zreducirani samo na pripadnike »človeške rase« in na proizvajalce/potrošnike, stoji nasproti vizija, ki morda ni v skladu z liberalnimi pogledi, je pa v skladu s človeško naravo. Namesto velikega hladnega stroja je to organska družba, ki skrbi za blaginjo in dobro tako posameznikov kot celotne skupnosti. Kot je za telo pomembno, da je vsak organ zdrav, tako je pomembno, da se posveča pozornost vsakemu posamezniku, ki ga vodi tako izpopolnjevanje lastnih talentov kot tudi dobro celotne skupnosti. Pri telesu je treba skrbeti, da je vsak organ zdrav, saj pomeni to tudi zdravo telo in obratno. Glede na stopnjevanje globalističnih ciljev se moramo vprašati, ali bi bili raje kolesca v stroju, ki jih v nekem trenutku zavržemo, ali del organske skupnosti, v kateri je vsak posameznik pomemben.
