Volilna kampanja se počasi izteka, nekateri volivci pa so že v teh dneh na predčasnem glasovanju oddali svoj glas, drugje po Evropi pa so se volitve tudi že uradno začele – denimo na Nizozemskem in Veliki Britaniji, ki predvidoma zadnjič sodeluje na evropskih volitvah, vendar mora do dokončnega izstopa iz EU izvoliti svoje predstavnike v Bruslju. Zagotovo pa bodo prav te volitve dan velike odločitve o tem, kakšna bo prihodnost Evrope.
Ni skrivnost, da se je v letošnji kampanji pred volitvami v evropski parlament nabralo tudi precej megle. Slednja je povezana predvsem z dejstvom, da nekatera proceduralna pravila pač ne dopuščajo veliko improvizacij. Denimo izvolitev predsednika Evropske komisije, kar pomeni biti nosilec izvršne oblasti na ravni EU. Najprej je za izvolitev predsednika Evropske komisije potrebna kvalificirana večina voditeljev članic EU, torej Evropskega sveta. Kaj to pomeni? Najprej to, da od skupaj 28 članic EU za potrditev predsednika glasuje najmanj 16 članic, vendar ob pogoju, da to članstvo zajema najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU. Gre torej za načelo dvojne večine, ki v telesu odločanja, kot je Evropski svet, korigira enakopravnost glasov posameznih članic glede na proporcionalno zastopanost prebivalstva v EU. V praksi to pomeni, da imajo pri glasovanju s kvalificirano večino večje članice EU (denimo Francija, Nemčija, itd.) višji faktor vpliva, kar se morda zdi komu tudi krivično, vendar podoben sistem denimo poznajo tudi pri volitvah predsednika ZDA, kjer določene zvezne države z več prebivalstva in z več izvoljenimi lektorji predstavljajo tudi večji faktor vpliva na izvolitev določenega kandidata. Seveda pa ima Evropski svet tudi možnost veta – za to pa so potrebni vsaj štirje člani Sveta, ki predstavljajo več kot 35 odstotkov prebivalstva EU.
Kot drugo: bodoči predsednik Evropske komisije za izvolitev potrebuje tudi absolutno večino v 751-članskem evropskem parlamentu, to pa pomeni minimalno 376 glasov. Po zadnji javnomnenjski projekciji agencije Politico z dne 22. maja (glej TUKAJ) bi Evropska ljudska stranka (ELS) dosegla največ sedežev (169) v parlamentu, kar je precej manj kot sedaj, ko ima 216 sedežev. K sreči to ne pomeni, da bi večino dobili socialisti (sedaj jih ima 185, po projekciji bi jih dobila 147), vendar bi se razlika med obema opcijama vseeno zmanjšala. Po projekciji precej veliko rast v primerjavi z volitvami pred petimi leti beleži liberalna ALDE, pa tudi evroskeptične stranke. Denimo, po posameznih državah bi ELS v Veliki Britaniji ostala brez enega samega sedeža, medtem ko bi zmago slavila evroskeptična stranka. Kaj to sedaj pomeni za bodočega »evropskega premierja«? Če denimo Manfred Weber kot »špicenkandidat« (ja, kako trdo se slišijo te nemške tujke, kajne?) ELS dobi možnost za vodenje Evropske komisije, bo moral po tej projekciji pridobiti še več kot 200 dodatnih glasov. To pa pomeni pridobiti še dva ali celo tri partnerske politične skupine. Zelo težko je reči, da bodo to ravno socialisti, glede na siceršnjo »multikulti« agendo, ki jo izraža njihov vodilni kandidat Frans Timmermans, ki se je tako kot Weber nedavno mudil na Hrvaškem. Toda ni mogoče spregledati, da se nekatere socialistične in socialdemokratske stranke v Evropi že obračajo proti liberalni politiki priseljevanja, na kar je v svojem nedavnem intervjuju za Nova24tv opozoril tudi prvak SDS Janez Janša (več TUKAJ).
Prav dejstvo, da bo za izvolitev prvaka Evropske komisije potrebno najti širok politični konsenz, je morda še najbolj ponagajali Evropski ljudski stranki. Del njenega volilnega telesa se je že preselil k alternativnim desnim strankam, ki jih ne moremo kar tako označiti za »fašistične«, vendar pa ni dvoma, da so med njimi številne močno evroskeptične in da njihovo finančno ozadje ni povsem jasno, saj ni mogoče izključiti političnega vpliva Rusije na njihovo obnašanje. Nedavna afera s svobodnjaki v Avstriji je pokazala, da so socialisti hoteli oprati roke na morebitnem pogorišču avstrijske ljudske stranke, vendar je premier Sebastian Kurz za zdaj obdržal vlado, v kateri ne bo več svobodnjakov. To seveda pomeni, da bo avstrijska vlada lahko nadaljevala s strožjo politiko glede migracij, a vprašanje je, koliko je pri tem že zamujenega – ko je avtor teh vrstic zadnji konec tedna obiskal Gradec, se je tam pogovarjal tudi s Slovenko, ki je tam študirala in ima sedaj svoje podjetje. Resničnost je precej turobna: Gradec je postal multinacionalno mesto, kjer so Avstrijci tako rekoč v manjšini, nočni sprehodi pa so postali zelo nevarni, številne mestne četrti so ne samo leglo kriminala, ampak že pravcatih pouličnih spopadov.
S tega stališča se zdi obnašanje Webra pred volitvami morda neodgovorno, a po drugi strani razumljivo. Morda lahko verjamemo Angeli Merkel, da je Weber patriot, ni pa nacionalist. Toda kdo je potem nacionalist in kdo populist? Številni bodo s prstom kazali na Viktorja Orbana, a slednji se je odzval na napačno reševanje migrantske krize tako, da je najprej zaščitil svojo državo in državljane. V novem mandatu Evropske komisije bo to ključen izziv za celotno EU, ki bo morala morda poseči tudi po drastičnih ukrepih pri odpravi posledic nezakonitega priseljevanja, a tu je potrebno izpostaviti tudi odgovornost vlad držav članic EU, ki so omogočile neoviran prihod migrantov čez schengensko mejo, ne da bi jih kdo identificiral. To pa sta bili predvsem dve državi: Grčija in Slovenija. Zato bo pri politični podpori prihodnji Evropski komisiji odločilno, ali bo ALDE še naprej vztrajala pri liberalni politiki priseljevanja in ali se zaveda, da takšen pristop pomeni odpravljanje osebne svobode ter številnih pridobitev, ki jih je omogočil klasični liberalizem? Na drugi strani je seveda vprašanje, ali lahko ELS v »ad hoc« koalicijo združi opcije, ki se med seboj ne marajo. Zagotovo lahko Salvinijeva zveza evropskih domoljubnih strank pridobi precej sedežev, prav tako zveza evropskih konservativcev in reformistov. To bi bila sredinska koalicija za stabilno EU.
Vendar pa lahko pride tudi scenarija po receptu Slovenije, po katerem lahko socialisti, liberalna ALDE in evropski Zeleni sestavijo svojo koalicijo, s tem pa vzpostavijo najmanj želeno vizijo Evropske unije z visoko stopnjo priseljevanja iz držav tretjega sveta ter uvajanjem novih davkov. Čeprav socialistom podpora pada, ni mogoče izključiti, da bodo na podlagi dokaj svežih protestnih zborovanj po Gretinem receptu mladi Evropejci odločno podprli utopistični koncept evropskih ekoloških strank. V primeru takšne koalicije bo stabilnost Evrope še v precej večji nevarnosti, kot je sedaj.
In projekcije glede Slovenije? Rezultat bo pomemben test, kako stoji trenutno notranjepolitično razpoloženje. Če pogledamo prej omenjeno projekcijo, se bo dosedanje razmerje 5:3 v korist pomladnih strank obrnilo v korist tranzicijske levice, saj bi Evropska ljudska stranka iz Slovenije dobila skupaj samo tri poslance, pet pa bi si jih razdelili socialisti, liberalci in morda celo evropska združena levica. Seveda bo veliko odvisno tudi od volilne udeležbe, a takšen rezultat bi še bolj kvarno vplival na razpoloženje tistih Slovencev, ki si prizadevajo (no, prizadevamo) za fundamentalne spremembe. In zagotovo bomo v tem primeru lahko še kar nekaj tednov po volitvah spremljali Reporterjeve triumfalizme in moralistične poduke v stilu »A se vam rekel?«, vsaj glede na vso propagando, ki je bila v zadnjih mesecih skoncentrirana v javnomnenjsko slabitev SDS. Kar pa je morda le dokaz več, da sta demokracija in volitve v teh razmerah le teater v službi tiste Mafije, ki nam v resnici vlada.
In za konec še poduk, ki ga poznamo že iz lanskih parlamentarnih volitev: prvo mesto med strankami ne prinaša avtomatske zmage. To velja tako za Slovenijo kot za Evropo. In upamo lahko, da bo nov mandat Evropske komisije razkadil meglo, ki smo ji priča v zadnjem času, če se že zdaj ni dvignila.
