Piše: Borut Korun
Ali poznate deželo, ki ji vladajo blondinke? Jaz jo poznam. Od treh najvišjih političnih položajev v tej državi dva zasedata blondinki. Čisto pravi. Ampak tudi tretji položaj v državi krmari blondinka, ki pa je v resnici črnolasa (pri barvi las ne bi smeli biti malenkostni). Ta črnolasa blondinka – čeprav pomaga voditi državo – je v resnici specialistka za človeško-živalsko koeksistenco. Njen delokrog sega vse od medvedov prek nutrij pa do čebelic. Njen najnovejši znanstveno-politični dosežek je spoznanje, da ljudje čebelice izkoriščamo. Ja, jemljemo jim med in jim vračamo sladkor. (Čeprav simbioza človek-čebela koristi tem žuželkam bolj kot nam. Koliko pa bi bilo čebel, če bi še vedno živele samo v naravi?)
Seveda ne smem pozabiti še ene vodilne blondinke, ki pa je tudi temnolasa. In tako imamo četverico. Na kaj me že spominja ta beseda? Aha. Na Kitajsko. Tam je nekoč hotela zavladati »banda četverice«. No, pri naši četverici se tega ni treba bati. Predvsem zato, ker že vlada. Zato lahko uveljavlja tako imenovano feministično politiko, ki je lep izraz za kaj drugega. Ta »terminus technicus« si je menda izmislila še ena voditeljica neke druge države, Analena Baerbock namreč, nekdanja nemška zunanja ministrica. Tako kot njeno kolegico, ki pomaga vladati tej čudni deželi, je tudi njo neverjetno vleklo v kraje, kjer v resnici še vladajo pravi moški. Temu bi lahko rekli tudi »hormonsko pogojena zunanja politika«. In je potem Analenca doživela, da ji bradati voditelj Sirije ni dal roke, čeprav mu je ponudila svojo. No, je vsaj videla, kakšni so »pravi moški«. Doživeti pravega moškega so sploh sanje takih blondink. Če ne gre drugače, si jih zvečer naročijo kar v parlament. Kaj so pravi moški – mrko zroči kosmati dedci s koranom v nahrbtniku, ki v tisočih vdirajo v Evropo, kot da ta nima mej in svoje vojske − je doživela še ena blondinka, ki je slišala na ime Angela in ki je ob taki množici pravih moških lahko izustila samo še: »Wir schaffen das!«
Ta množica dedcev, ki so jim blondinke po Evropi mahale z napisi »Refugies welcome«, je svoj prihod v Evropo doživela kot napovedano zmago svojega preroka nad neverniki. Potem ko so svoje ženske pozaprli po haremih in jih zavili v cunje, se jim v deželah Evrope uresničuje napovedani raj. Še v času življenja! Kamor pogledaš, vidiš komaj še oblečene svetlolaske, elegantno pozibavajoče se v bokih, v njihovih očeh pa še vedno odseva tisti vabeči »welcome«. Saj je nemogoče, da si tak moški ne bi vzel tega, kar mu pripada! Zgodi se, da povabi še svoje prijatelje na zabavo in temu se potem reče skupinsko posilstvo. Če se tako odloči sodišče, v katerem pa navadno sedijo in odločajo feministke. Ne znam si predstavljati, kaj te gospe čutijo ob taki razpravi. (Neko tako sodišče je pred kratkim salomonsko prisodilo, da je posilstvo trajalo premalo časa časa, da bi ga lahko označilo za posilstvo, kar bi se lahko razumelo kot poziv »pravim moškim«, naj svoj posel vendar opravijo do konca.) Tako se zunanja politika po vseh socioloških zakonitostih spreminja v notranjo feministično politiko.
Vse razumevajoča, samokritična feministična politika pa se s svojo bebavostjo ne ustavi niti pred tragičnim dogajanjem, ko pripadniki manjšine pretepajo, ustrahujejo in celo pobijajo pripadnike matičnega naroda. Ko se vedejo kot podivjani »pravi moški«. Takrat ko se po rangu najviše stoječa blondinka odpravi v kraje, kjer živijo ti nikoli ukročeni prišleki. Kot pravi blondinki ji uspe tragičnost dogajanja umazati v tragično-komični performans. Razume jih, saj da so oni žrtev razmer, žrtev večinskega naroda, in razume, da so zato jezni. In ganjeni sovaščani ubijalcev in pretepačev slovesno obljubijo, da ne bodo več streljali z brzostrelkami.
Ob tem dosežku, ki tudi v humoristični literaturi nima para, bi obstalo celo pisateljsko pero Frana Milčinskega. Spoznal bi, da so njegovi literarni junaki samo bleda senca dosežkov butalske resničnosti.
