Piše: Mitja Iršič
Ko je Ford pred dnevi zaprl svojo tovarno vozil v nemškem Saarlouisu, ni šlo le za poslovno potezo ameriškega koncerna, ki se je znašel v finančnih težavah. Gre za simbol evropskega industrijskega propada. Iz žalostne zgodbe se lahko vsi Evropejci marsikaj naučimo.
Fordove avtomobile srednjega razreda so v majhnem nemškem mestu izdelovali od leta 1970 do 2025. Evropski Ford, ki je bil prej koncentriran predvsem na Veliko Britanijo, se je s tovarno v Saarlouisu in razvojnim oddelkom v Kölnu konec šestdesetih odločil, da postane velik igralec na evropskem avtomobilskem trgu in da ga kupci začnejo dojemati kot »nemškega«, ne pa ameriškega proizvajalca. To jim je zelo dobro uspelo.
Tam so nato izdelovali escort, ki so ga vozili naši dedki, nato focus, ki je še danes na cestah. Vmes so sledili še orion, capri in fiesta. Generacije mojstrov so vestno sestavljale plodove ameriško-evropskega znanja in bile za to odlično plačane. Marsikateri jugoslovanski »gastarbajter«, ki je bežal iz komunizma, je v nemški podružnici Forda našel kruh. V najboljših časih, leta 1978, je tovarna zaposlovala 8.000 delavcev, leta 2015 le še 6.000, od novembra 2025 pa ne bo ostal nihče, oziroma le 1.000 »vzdrževalcev«, preden najdejo naslednjega kupca – najverjetneje kakšno kitajsko podjetje, ki bo tam začelo z roboti v t. i. temni tovarni izdelovati baterije za električna vozila.
Ta mesec se je po tekočem traku zapeljal zadnji focus. Focus mk4 se je še dobro prodajal, a je bil zaradi okoljskih standardov, nepotrebnih vozniških asistenc, ki jih zaradi bruseljskih uradnikov nujno morajo imeti v vozilu, in izjemno visoke cene nemške energije tako drag za proizvodnjo, da so ga prodajali praktično brez dobička. Zato tovarno zdaj zapirajo za vedno. Ostali bodo le odmevi dedkov, očetov in vnukov, ki so tu delali in ustvarjali.
Gre pa tudi za lekcijo, iz katere se lahko kaj naučimo: o tem, da evropski birokratski etatizem ne deluje, da zelena politika za vsako ceno vodi v deindustrializacijo in odrast ter da lahko v manj kot desetih letih s politiko uničimo povsem solidno delujoč industrijski sistem, ki je pet desetletij deloval kot švicarska ura.
Bruseljski psevdofederativni levičarski model, ki državam vsiljuje samomorilske gospodarske ukrepe, se je izpel. Tega se med drugim očitno zaveda tudi EPP, ki je – končno – povezala moči z drugimi desnimi strankami v parlamentu in v ključnem glasovanju premagala skrajno levi blok. Evropski parlament je namreč pred dnevi potrdil obsežen sveženj poenostavitev, t. i. omnibus, ki pomembno zmanjšuje obveznosti zelenega poročanja za gospodarstvo. Če bi se obdržali zdajšnji sistemi poročanja, bi to lahko pomenilo konec za vsaj 5 odstotkov ranljivih podjetij, opozarjajo analitiki. Gre za vzpodbuden ukrep, ki kaže, da se tudi na desni končno zavedajo destruktivnosti leve politike. A ni dovolj.
Naslednji korak mora biti odprava prepovedi prodaje novih vozil z motorji na notranje izgorevanje leta 2035. Še naslednji: sprejetje jedrske energije kot legitimne oblike obnovljivih virov energije. Nato pa se moramo začeti pogovarjati o veliko težji problematiki: od kod Evropski uniji legitimnost, da iz dneva v dan bolj omejuje suverenost nacionalnih držav. Če je Evropska skupnost za premog in jeklo predstavljala predvsem prostotržno zvezo evropskih držav, se je skozi desetletja njena naslednica EU spremenila v Socialistično republiko Evropo, kjer države igrajo podobno vlogo kot federativne republike nekdanje Jugoslavije. Vsak dan nove suverenosti poklanjamo neizvoljenim birokratom v Bruslju. V zameno dobimo visoke cene energentov, zapiranje tovarn, gospodarsko odrast, vedno manj varne evropske ulice, kronično zaostajanje za ZDA in Kitajsko ter konec koncev vedno slabši življenjski standard.
Čas je, da EU spet postane to, kar je bila na samem začetku: skupina držav, ki si je želela skupni prosti trg – da bi vsi obogateli skupaj. Le to in nič drugega.
