Piše: Bogdan Sajovic
Slovenski boljševiki imajo pred svojimi balkanskimi somišljeniki manjvrednostni kompleks, manjka jim namreč epskih bitk. Imajo sicer dražgoško hinavščino, ko so vrli partizani porinili nedolžne vaščane Švabom v gobec, sami pa jo pocvirnali na varno. To je kritiziral celo njihov lastni maršal, čeprav sam ni bil nič boljši. Na Sutjeski je namreč potisnil pratež in ranjence ustašem pod nož, proletarce Nemcem pred cevi, sam pa jo s suito pocvirnal skozi Sutjesko. O tem so nekaj desetletij pozneje posneli močno revidiran epski film.
No, kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu in podalpski rdeči voliči so morali s slavljenjem svoje epopeje čakati, dokler se največji maršal vseh narodov in narodnosti ni stegnil. A tudi po tem srečnem dogodku ni bilo epskega filma, ker so vrli partijci med čakalno dobo pokradli vse fonde in tako smo ostali brez slovenske epopeje enobe do predlanskim, ko je nova generacija oboževalcev partizanstva izkopala iz mavzoleja nakradenih umetnin boljševiško mumijo in iz njenih blodenj scimprala scenarij za originalno slovensko partizansko epopejo, bitko na Menini planini. V vojni enciklopediji JLA, v kateri je opisana vsaka večja partizanska praska, o tej epski bitki ne obstaja niti ena sama beseda. Pa tudi o velestrategu po imenu Franta, čeprav je v filmu predstavljan, kot bi skupaj sešvasali Ramba in Napoleona, v tej enciklopediji ni ne duha ne sluha, čeprav je pri pisanju sodeloval tudi cvetober slovenskih gošarskih pravljičarjev.
Skratka največji slovenski partizanski epski film je posvečen bitki, o kateri osemdeset let ni nihče nič vedel. Osebno mi je sicer vseeno, če si boljševiki vseh odtenkov rdeče in vseh starosti ter spolov med seboj prodajajo blodnje in poveličujejo izmišljije, saj so laži esenca njihove ideologije. Moti pa me, kadar za poveličevanje svojih blodenj zlorabljajo častno stražo Slovenske vojske in trošijo proračunski denar …
