Piše: Keith Miles
Pred mnogimi leti je bila odgovornost lastnikov do zaposlenih veliko bolj razširjena, kot bi nas želela prepričati levica. V Angliji – in nedvomno tudi v drugih državah – je bilo v viktorijanskih časih veliko podjetij, ki niso izražala odgovornega odnosa le do svojih delavcev in skupnosti, temveč tudi do širše skupnosti. V Angliji je na primer veliko ulic z imenom Railway Cottages (železniške koče); to so bile majhne hiše, zgrajene za železniške delavce, ki so bili prej večinoma kmečki delavci. Ko je industrijska revolucija napredovala, so zapustili zemljo, novi delodajalci pa so jim morali zagotoviti bivališče, saj so običajno prihajali iz hiš na posestvih.
So tudi drugi primeri, denimo podjetja v lasti krščanskih kvekerjev, ki so pogosto zagotavljala nastanitev in celo zgradila celotna mesta z vso infrastrukturo. Propaganda marksistov in socialistov, da so delavci vsesplošno zatirani, je bila napačna; izpostavljali so posebej negativne primere, da bi ustvarili vtis, da je povsod tako, kar pa ni bilo res. Poleg tega obstajajo tudi številni primeri, ko so lastniki delavcem dali delnice, da bi jih vključili v uspeh podjetja.
Začetek kulta »družbene odgovornosti podjetij« je bil posledica dveh dejavnikov: gibanja za politično korektnost in spoznanja, da – tako kot pri zgoraj omenjenih viktorijancih – podjetja bolje uspevajo, če so lastniki videti kot dobri državljani. Ljudje radi trgujejo s tistimi, ki jim zaupajo in jih imajo radi. Vendar pa je ta osnovni človeški koncept ukradla levica, ki ji sicer ni uspelo prevzeti in uspešno voditi nobenega gospodarstva. Zamisel o »družbeni odgovornosti podjetij« je začela uporabljati kot sredstvo za uresničevanje svojih socialističnih ciljev. Sprejemala je zakonodajo, ki je podjetjem nalagala, da morajo početi določene neprofitne zadeve, tudi če so pri tem izgubljala denar.
Milton Friedman, znani Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je napadel doktrino družbene odgovornosti, ker podjetja sili v socialistično politično delovanje, kar ni njihova naloga. Podjetja delujejo na tržni način, da bi učinkovito razporejala vire, za reševanje socialnih vprašanj pa so odgovorni posamezniki – sami ali prek družbenih struktur –, ne pa podjetja. Če so podjetja neučinkovita in se osredinjajo na napačne stvari, to vpliva na plače in pokojnine navadnih delavcev ter tudi na višino davkov, ki jih pobere vlada.
Žal se je kult družbene odgovornosti podjetij razvil v kult, imenovan ESG – Environmental/Social/Governance (okoljsko/socialno/upravljanje). To je povzročilo pretirano poročanje in vodenje evidenc s strani podjetij in drugih organizacij, hkrati pa so se razvile svetovalne skupine, ki spodbujajo levičarsko miselnost in ustvarjajo lepe prihodke od svetovanja.
Sir Martin Sorrell, oglaševalski guru, ki je podjetje WPP spremenil v svetovnega velikana in zdaj vodi digitalno oglaševalsko agencijo S4 Capital, opozarja, da lahko trenutna narava zahtev ESG, ki jih je treba preveriti, podjetja ovira, namesto da bi jim pomagala. »Smo majhno podjetje, pripravimo letno poročilo na 200 straneh in še ločeno poročilo ESG,« pojasnjuje. »To je popolnoma neumno.« Poleg tega različni regulatorji zahtevajo tudi različne standarde. »Tako imamo približno 10 različnih sklopov standardov, ki jih moramo upoštevati. Včeraj smo imeli sestanek upravnega odbora, na katerem je bila polovica dnevnega reda namenjena odobritvi politik v zvezi z ESG.« Kakšno presenečenje! Sorrell očitno meni, da je industrija ESG postala preveč zapletena in da so prednostne naloge podjetij izkrivljene. Prav tako je tiranija levičarskih in zelenih množic na Twitterju številne organizacije pripeljala do tega, da so se sprijaznile z ustrahovanjem in nadlegovanjem s strani aktivistov.
Čas je, da na tem področju spremenimo pretirano regulacijo, ki hrani birokrate in duši dobro ravnanje zasebnikov. Vsi lahko naredimo nekaj malega v boju proti temu. Kot je dejal slavni filozof Edmund Burke: »Nihče ni naredil večje napake kot tisti, ki ni storil ničesar, ker je lahko naredil le malo.«
