Drugo pismo: Koprivci in Žižki za Kajo Širok v Auschwitzu

Piše: dr. Jože Dežman

Ko se je začelo nakazovati, da tretji mandat dr. Kaje Širok kot direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije ni zgodovinska nujnost, je dr. Širokova postala središče izrednega medijskega povzdigovanja. Vodilni mediji so ji posvečali intervju za intervjujem, objavljali izjave… Bila je izpostavljena kot devica orleanska slovenske kulture in muzejstva, garant intelektualne briljance, politične in vsakršne korektnosti, zvezda vodnica in leščerba modrosti.

Poseben izkaz njene požrtvovalnosti in ustvarjalnosti sta bila sredinca, ki ju je na fotografiji v Mladini pokazala Ministrstvu za kulturo in verjetno še komu.

O tem sijočem  diamantu, odrešenici in mučenici se da  povedati tudi kaj bolj konkretnega kot se da razbrati iz  javnega blišča.  Postavimo si nekaj vprašanj ob tej samo/poveličanosti.

In sicer predvsem zato, ker Marku Koprivcu in tovarišem/icam predlagam nadaljevanje dialoga o kadrovski politiki.  O tem, kar pišem, sem obvestil tako dr. Širokovo  kot pristojne organe.

Hoja po človeku

Najpomembnejša spodbuda, da sem se prijavil na razpis za direktorja MNZS, je bila, ker so me zaposleni/e v MNZS prosili, naj jih odrešim dr. Širokove.

Potem, ko je odšla iz MNZS, dr. Širokova svoje nekdanje podrejene nadleguje tako, kot se je navadila v času, ko je bila direktorica.   V številnih e-sporočilih, po e-pošti in SMS, z neprestanimi telefonskimi klici je celo po večkrat dnevno vznemirjala tako  računovodkinjo kot poslovno sekretarko in druge zaposlene v MNZS.  Med drugim tudi z grožnjami, da bodo že videli potem, ko bodo volitve.

Več let sem z različnih strani dobival podatke o različnih pritiskih in vedenjskih pretiravanjih, ki so jih bili deležni zaposleni v MNZS v času njenega direktorovanja. Nisem pa si predstavljal, da je bilo tako hudo, da bi več zaposlenih raje dalo odpoved kot preživelo še en mandat v takih razmerah. Izživljanje dr. Širokove so v nekaj primerih ustavile šele tožbe oz. grožnje s tožbami. Žal se na tako stanje svet muzeja ni odzval.

Pa ne gre samo za prizadetost večine zaposlenih, ki ustreza posttravmatski stresni motnji. Gre tudi za prizadetost številnih poslovnih in strokovnih sodelavcev MNZS, ki so se po izkušnji z dr. Širokovo  raje izogibali MNZS.

Slovenščina

Tragična sled, ki ostaja za dr. Širokovo, je njeno mrcvarjenje slovenščine. Pa naj gre tako za izrečeno kot zapisano. Če sledimo zapisanemu, lahko osupnemo tako nad negotovostjo pisanja v raznih korespondencah kot v uradnih dopisih in tudi strokovnih besedilih. Ko sem se temu čudil, mi sogovorniki, ki so imeli z njo več opravka, vsi v eni sapi potrdijo, da pač slovenščina dr. Širokovi ne gre ne iz ust ne iz tipkovnice.

Ko sem le našel neko besedilo, pod katerim se je podpisala, in je bilo razumno berljivo, pa so mi le povedali, da ga ni napisala ona.

Kam bi dala, kam bi šla?

Pri primopredaji me dr. Širokova ni opozorila, da je izvedba programa za leto 2021 zaradi njenega nenavadnega načina vodenja močno ogrožena. Povedala mi je le, da je projekte, kjer je imela vodstvene vloge, predala podrejenim. Žal se je takoj izkazalo, da to ne drži.

Omenimo le en projekt, ki pa kaže na vodstveni vzorec dr. Širokove.

Ob tridesetletnici Republike Slovenije naj bi MNZS pripravil razstavo z ambicioznim katalogom. Dr. Širokova je projektno ekipo imenovala tako, da je izločila  vodilni hišni poznavalki tega obdobja. Dela zaradi njenega neprestanega vmešavanje z nedonošenimi zamislimi niso niti začeli. Projekt smo morali zastaviti na novo. Na to opozarjam tudi zato, ker dr. Širokova v javnosti nastopa kot kritičarka nastajajočega Muzeja slovenske osamosvojitve in sicer s pozicije, da je bilo v MNZS prav prelomnim procesom osamosvajanja in demokratizacije posvečene dovolj pozornosti. Žal temu v njenem času še zdaleč ni bilo tako. Ne bom se spraševal, zakaj je ustavila vrsto projektov, vezanih na demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije, tudi za tisto, kar je bilo o tem obdobju postorjenega, ni kazala zanimanja.

Dr. Širokova je bila zelo uspešna pri pridobivanju evropskih projektov. Toda razumela jih je kot odskočno desko zase, ne pa kot priložnost za razvoj MNZS.  Dr. Širokovi smo posredovali več ponudb in prošenj, da bi še naprej sodelovala pri pomembnem mednarodnem  projektu, ki ga je pridobila. Vendar  je postavljala nezmerne zahteve ali sodelovanje odklonila. Odrekla se je tudi pisanju strokovnega prispevka, za katerega se je prej sama obvezala.

Auschwitz-Birkenau – osem let …

Dr. Širokova zna ugajati in si priboriti funkcije, ki ji prinašajo osebni prestiž in zadovoljstvo. Ostanimo pri enem primeru, ki pa je nadvse pereč in se bomo z njim še kar nekaj časa ukvarjali.

Dr.  Širokova je bila  predstavnica R Slovenije v mednarodnem projektu priprave skupne razstave republik nekdanje Jugoslavije v Bloku 17 v nacionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz – Birkenau (vnaprej A-B). Projekt nastaja od leta 2011.

Dr. Širokova je od leta 2013 tudi članica uredniškega odbora, ki naj bi pripravil scenarij te razstave.

Članica uredniškega odbora je, čeprav naj bi bili v uredniškem odboru predvidoma osebe, raziskovalci holokavsta in A-B posebej.  V bibliografiji dr. Širokove najdemo le en nastop, povezan s to temo: ŠIROK, Kaja. Future Auschwitz Ex-Yugoslav pavillion : invited presentation in the plenary meeting of the International Holocaust Remembrance Alliance (IHRA), Bucharest, Romania, 23-26 May 2016. [COBISS.SI-ID 622188]

Dvojno vlogo dr. Širokove je Vlada RS verificirala septembra 2019, ko po njenem lastnem mnenju projekt ni več živel.

Od leta 2012 so bila za dr. Širokovo vesela. Pravi Balkan Express. Beograd, Sarajevo, Skopje, Auschwitz, Zagreb, Dunaj in še kam.    Deset in desettisoči evrov so bili investirani, scenarija pa od nikoder. Za Slovenijo po dostopnih dokumentih uredniškega odbora ni bilo ugotovljeno ne število taboriščnic/kov, ne število smrtnih žrtev, niso bile raziskane izbrane usode ne pregledan arhiv v Auschwitz-Birkenau itd. itd.  … In po osmih letih dr. Širokova to tudi sama prizna, obenem pa skuša to polomijo prikriti.

Ker bodo Koprivc ter tovariši/ce morda prav ob tem podvigu tehtali primernost dr. Širokove za nove in nove vodstvene položaje, naj zgodbo malce opišem.

Na primopredaji me je dr. Širokova opozorila, da v letu 2020 ni bilo aktivnosti v projektu A-B.  Kot njen naslednik sem želel pogledati v tozadevni arhiv v MNZS. Toda v arhivu MNZS dokumentov o tem njenem delovanju ni.

Na primopredaji mi je posredovala le tri obrobne dokumente iz leta 2019. Šele naknadno je povedala, da naj bi bili dokumenti med njeno zapuščino v MNZS. V škatli v eni od omar smo našli nekaj dokumentov, naj omenim glavne:

Ne na MK ne v MNZS spisi projekta A-B niso vknjiženi po predpisih o pisarniškem poslovanju in varovanju dokumentarnega in arhivskega gradiva. Posebej (še) manjkajo spisi iz obdobja   ministra Pozniča, ki se je precej angažiral okoli A-B.

Dr. Širokova je na dodatno poizvedbo in prošnjo za oddajo arhivskih dokumentov o A-B odpisala: »Glede Auschwitza želim objasniti, da je pri primopredaji bil direktor z vsem seznanjen in niti en dokument ni zapustil hiše. Podvojeni dokumenti so tudi vsi pri službah, ki so to delo pokrivale na Ministrstvu (zanj Nada Zoran, Alenka Ivančič v letu 2019); Moja zadnja korespondenca na temo je  bila v letu 2019, leta 2020 nisem bila s strani ustreznih služb nikoli poklicana in ne vem kako so se usklajevale zadeve.«

Toda k svojemu dopisu je pripela dva e-dokumenta. Pri primopredaji mi ni izročila niti enega e-dokumenta, čeprav so e-dokumenti prav tako predmet predpisanega pisarniškega poslovanja.

E-dokumenta z naslovom datoteke »sestanekMK2019copy« ni med papirnimi dokumenti, ki jih je dr. Širokova nerazporejene in neuvrščene med uradne dokumente MNZS pustila v MNZS. Torej ni res, da »niti en dokument ni zapustil hiše«. MNZS »so zapustili« e-dokumenti in verjetno še kaj.

Nenavadna je sedanja trditev dr. Širokove, da po skoraj desetletju dela in sestankovanja širom Balkana in še kje scenarij razstave ni pripravljen: »Ne vem kaj se išče, saj razstava ni pripravljena. Lepo je bilo povedano večkrat v zadnjih letih, da del držav svojih dokumentov in predmetov do danes ni oddal. O tem smo govorili že leta 2019 in vse je v zapisnikih pogovorov na MK.«

Toda pri večini načrtovanih vsebin razstave je pri pregledu z dne 10. maja 2015 označeno, da so »completed«, torej dokončane. In »completed« je leta 2015 podpisala tudi dr. Širokova.

Za Slovenijo me čudi, da v delo niso bili vključeni kompetentni raziskovalci A-B in da niso bili vloženi večji napori, da bi Boris Hajdinjak in dr. Monika Kokalj Kočevar do konca pregledala arhiv v  A-B. Tako niso preverjeni ne seznami internirancev ne seznami smrtnih žrtev A-B. Niso bile izbrane osebe, katerih usode naj bi bile predstavljena na razstavi.

Po odgovoru dr. Širokove razumem, da razstava ni pripravljena za postavitev.  Tudi iz Unesca so na poizvedovanje odgovorili, da se scenarij pripravlja in da očitno nimajo drugega gradiva uredniškega odbora kot tiste skromne osnutke, ki jih je v MNZS zapustila dr. Širokova. Postavitev slovenske zgodbe po teh nedodelanih drobcih bi bila velika slovenska sramota.

Tudi slovenski del zahteva strokovno valorizacijo in ustrezno odločitev na vladni ravni.

K takemu odgovornemu ravnanju nas sili zaveza do trpečih v A-B in tudi dejstvo, da bo projekt verjetno stal Republiko Slovenijo nekaj sto tisoč evrov.

Vprašanja Koprivcu in tovarišem/icam

Ali je direktor/ica muzeja lahko nekdo, ki permanentno maltretira zaposlene, jim onemogoča normalno delo? Ali je direktor/ica muzeja lahko nekdo, ki ne zmore sprejemati ustreznih poslovnih odločitev? Ali je direktor/ica muzeja lahko nekdo, ki ne spoštuje osnovnih predpisov o pisarniškem poslovanju? Ali je direktor/ica muzeja lahko nekdo, ki sprejema funkcije, čeprav nima pogojev zanje? Ali je lahko direktor/ica muzeja nekdo, ki osem let predstavlja RS, ne da bi opravil naloge, ki jih je sprejel? Ali je lahko direktor/ica muzeja  nekdo, ki ne zna raziskati niti osnovnih dejstev o slovenskih usodah v Auschwitzu?

Širše vprašanje Koprivcu in tovarišem/icam pa je seveda, kako je mogoče, da jih ne zanima to, da Republika Slovenija ni uredila statusov vojnih grobišč, ki jih je uredila v tujini druga Jugoslavija?

Naj na koncu omenim še Slavoja Žižka, ki je menda za Le Monde izjavil, da so v slovenskih muzejih “zamenjali so svetovno znane ljudi, to je popolnoma smešno.”  Seveda, samo kaj je »popolnoma smešno«: da dr. Širokove niso zamenjali ampak le ni dobila še enega mandata ali da se Žižku zdi, da »gre  za svetovno znane ljudi«?

Dr. Jože Dežman je zgodovinar, publicist in direktor Muzeja novejše  zgodovine Slovenije.