Saj poznate tisti znan rek, ki ga pogosto izgovarjajo upokojenci. »Oprostite, nimam časa.« No z današnjim dnem sodim prav v to kategorijo, torej med upokojence. Ker pa sem zadnjih deset let, (naslednji teden bo zaključenih deset let) na tem blogu z vami delil moja razmišljanja, ne le politična in druga, ampak sem pogosto pisal tudi o povsem privatnem življenju, se mi zdi, da moram na tej prelomnici z vami deliti tudi nekakšen povzetek dosedanjega našega druženja in pogledati v prihodnost.
Načeloma v življenju nikoli stvari ne prepuščam toku dogajanja in drugim, ki bi odločali o meni in mojem delu, ampak skušam dogodke zavestno planirati in jih usmerjati. Zelo pogosto mi je to uspevalo, včasih pa tudi ne. Povsem načrtno sem se tako, po odhodu iz policije leta 1999, pridružil SDS. Zavedal sem se, da prestopam tudi v aktivno politiko in nikoli mi tega ni bilo žal. Leta 2008 sem se odločil za nekakšno misijo nemogoče. Kandidiral sem za poslanca SDS v Šmarju pri Jelšah, kjer SDS še nikoli ni imela poslanca, sta pa v tem okraju že bila izvoljena kar dva poslanca z desne politične sfere. Še nekaj tednov pred volitvami je kazalo na polom, toda uspel sem. Takrat je začel nastajati tudi ta blog, ki bo zagotovo pomemben vir informacij za eno od nastajajočih knjig.
No, kasneje sem bil izvoljen za poslanca še dvakrat, leta 2011 in leta 2014. Vseskozi pa sem nekako deloval tudi kot univerzitetni profesor. Povsem jasno je bilo, da sem že konec leta 2010 izpolnil pogoje za redno upokojitev, a sem kljub temu še vztrajal. Toda, kot že rečeno, stvari skušam vedno načrtovati v naprej. Načrtoval sem, da se bom tam nekje po letu 2016 umaknil iz aktivne politike, prav tako pa sem načrtoval umik iz profesorskih vrst. Povsem načrtno sem že od leta 2010 iskal naslednico ali naslednika na mestu univerzitetnega učitelja. Uspelo mi je, moj naslednik je v tem času diplomiral, magistriral, doktoriral in leta 2017 me je v celoti nasledil na mestu univerzitetnega učitelja. Tudi v aktivni politiki, torej na mestu poslanca v Državnem zboru, sem že od leta 2014 načrtoval umik, ki sem ga tudi javno večkrat napovedal. Moja letošnja kandidatura v Celju je bila seveda zavestna kandidatura v okraju, ki je za SDS še daleč od možnosti izvolitve, šlo je torej za pomoč stranki SDS. Tudi to mi je uspelo, saj sem z velikim naskokom zmagal na vseh voliščih v mestu Celje in dobil toliko glasov kot dva zasledovalca skupaj. Volilni sistem je pač tak, da sta onadva poslanca, jaz pač ne.
Sem pa zato z današnjim dnem načrtovano upokojenec. Skoraj osem let sem delal dlje, kot bi mi bilo potrebno po zakonu. In vse kar načrtujemo in pri tem uspemo, načeloma sprejemamo z zadovoljstvom. Tako sam sprejemam tudi prvi dan med upokojenci. Bom pa z vami še naprej, tako na tem blogu, kot tudi med rednimi kolumnisti Demokracije. Moj blog pa upam, da bodo še naprej povzemali na spletni strani SDS, na Nova24TV, v Fokusu, pri Politikis, včasih Reporter in še kje. Sicer pa najprej nekaj tednov počitka, nato pa priprave na pisanje vsaj dveh knjig. Še bomo torej skupaj, le če me boste brali.
