Piše: dr. Vinko Gorenak
Ko sem pred nekaj več kot desetimi leti opravljal naloge ministra za notranje zadeve, sem moral pri svojih odločitvah vedno paziti na porabo proračunskega denarja. To je bil čas druge Janševe vlade in državi je grozil dobesedno bankrot in seveda tako imenovana mednarodna trojka, ki bi odločala kako in kaj z našimi financami. Moj temeljni problem je bil, kako zagotoviti sredstva za plače. Situacija je kazala na to, da bodo potrebna tudi odpuščanja policistov. To je bil zame največji problem, saj sem se zavedal, da v skladu z zakonodajo službo najprej izgubijo mlajši ljudje.
Med drugimi postavkami proračunskih sredstev sem bil posebej pozoren na tako imenovane zunanje svetovalce in pogodbe z njimi. Take pogodbe je v skladu z zakonom mogoče skleniti le v primeru, ko znotraj sistema ni mogoče zagotoviti opravljanja določenih nalog. Zame so to bili zlasti prevajalci v eksotične jezike, seveda za potrebe migrantov. Le še enega primera se spomnim, ko sem presodil, da znotraj notranjega ministrstva ni ljudi s potrebnimi znanji, da bi spisali odgovor na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je Sloveniji naložilo odpravo domnevnih krivic tako imenovanim izbrisanim. Takrat smo za to angažirali zunanje sodelavce, pravne strokovnjake, ki so za opravljeno delo prejeli okoli 21.000 evrov. Še danes se spomnim, kako sem razmišljal o tem, kako naj ta znesek upravičim pred javnostjo in novinarji. In sem ga, a nekateri so me vseeno »pribijali na križ« zaradi plačila omenjenega zneska.
Danes zakonodaja na tem področju ni kaj dosti drugačna. Še vedno lahko ministrstva za določene naloge najamejo zunanje strokovnjake, a le v primeru, ko znotraj ministrstva ali širše državne uprave za izvedbo takih nalog ni ustreznih kadrov.
Odkrito moram zapisati, da me je skrajno neprijetno presenetil odgovor Vlade RS na poslansko vprašanje poslanca Antona Šturbeja, ki je vlado spraševal po višini sredstev, ki jih ministrstva namenijo za tako imenovane zunanje sodelavce. Odgovor Vlade RS je dejansko osupljiv. Ministrstva so za zunanje sodelavce v letu 2023 namreč namenila 3.581.567,29 evra, v letu 2024 pa že kar 3.892.255,28 evra. Toda situacija je po ministrstvih seveda različna, nekatera ministrstva se določenim zunanjim izvajalcem in posledično stroškom ne morejo odpovedati, nekatera pa seveda na veliko zapravljajo, zato si poglejmo podrobnosti.
Največji potrošnik sredstev za te namene je ministrstvo za zdravje, ki je v letu 2023 za zunanje svetovalce namenilo 403.682,24 evra, v letu 2024 pa že kar 727.386,70 evra. Njihova glavna preokupacija v preteklem obdobju je bila sprememba zakona, ki je prostovoljni zdravstveni prispevek spremenil v obveznega, in seveda prepoved dela zdravnikov v zasebnih zdravstvenih ustanovah. Zanimivo bi bilo videti, kdo so prejemniki sredstev iz tega naslova.
Med večjimi porabniki sredstev za zunanje svetovalce je še ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, kjer so v letu 2023 zapravili 449.203,34 evra, v letu 2024 pa 545.711,26 evra. Izstopa pa še ministrstvo za zdravje, kjer so v letu 2023 za te namene porabili 403.682,24 evra, v letu 2024 pa že kar 727.386,70 evra.
Ministrstva pa vendarle niso vsa v enakem položaju. Ministrstvo za notranje zadeve velik del sredstev porabi za prevajalce, ki prevajajo nezakonitim migrantom. Zato pa je popolnoma nerazumljiva poraba sredstev za zunanje izvajalce na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj. Splošno znano je, da je to ministrstvo z vidika črpanja sredstev EU popolnoma neučinkovito, zato je še toliko manj razumljiv podatek, da so za zunanje svetovalce v letu 2023 porabili 364.707,30 evra, v letu 2024 pa že kar 462.412,34 evra.
Zanimiva bi bila podrobnejša analiza teh stroškov − verjetno bi pokazala pretok denarja k prijateljem, znancem in političnim podpornikom.
