Piše: dr. Vinko Gorenak
Skoraj nikoli v svoji poklicni policijski karieri se ne spomnim samoovadbe kakega storilca kaznivega dejanja. Res bi bilo nenavadno, da bi se nekdo oglasil pri tožilcih ali policistih ter povedal, da je oropal banko, da je vlomil v zlatarno, izvršil drzno tatvino ali kaj podobnega.
Toda v »Golobnjaku« je to očitno mogoče tudi v praksi. O dosežkih poslanca državnega zbora Aleša Rezarja iz Gibanja Svoboda, šefa preiskovalne komisije DZ, ki preučuje domnevno vplivanje svojega šefa Roberta Goloba na delo policije, sem že pisal. Golob naj bi bil namreč neposredno naročil, da mora Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) prestaviti datum aretacije ruskih vohunov leta 2023. Tej preiskovalni komisiji pravim komisija za zaščito lika in dela Roberta Goloba. Za to trditev imam veliko razlogov. Seveda je absurd že to, da Rezar preučuje domnevne nepravilnosti svojega šefa. To je tako, kot bi vratar velikega podjetja preučeval korupcijska kazniva dejanja generalnega direktorja podjetja, v katerem je zaposlen. Vnaprej je jasno, da vratar nikoli ne bo odkril korupcijskih kaznivih dejanj svojega šefa. Tako je tudi pri Rezarju. Zakaj bi našel kakršnokoli nepravilnost svojega nekdanjega, sedanjega in prihodnjega šefa Goloba? Seveda za kaj takega nima nobenega interesa. Tudi zato je Rezar spisal poročilo preiskovalne komisije, oprostite, komisije za zaščito lika in dela Goloba, v katerem je ugotovil, da njegov šef Golob pač ni vplival na datum aretacije ruskih vohunov v Sloveniji.
Toda ob eni zadnjih sej DZ, na kateri so poslanci obravnavali poročilo Rezarjeve komisije, oprostite, komisije za zaščito lika in dela Goloba, sem se zamislil nad pogosto ljudsko trditvijo, da poslanci DZ »mlatijo prazno slamo«, počno torej nekaj nekoristnega. V primeru obravnave omenjenega poročila Rezarjeve komisije to dejansko drži.
Prvi razlog za to trditev je seveda ta, da je Rezar v poročilu zapisal, da njegov šef Golob ni vplival na datum aretacije ruskih vohunov. Ta njegova ugotovitev seveda nima nobene realne podlage in za njo ni nobenega dokaza, saj svojega šefa Goloba ni povabil niti na pogovor, kaj šele da bi ga resno zaslišal.
Drugi razlog je ta, da je na Rezarjev predlog DZ sklenil, da je treba podati kazensko ovadbo zoper Boštjana Lindava, nekdanjega šefa policije, in Tatjano Bobnar, nekdanjo notranjo ministrico, ker naj bi bila krivo pričala, da je Golob vplival na datum aretacije ruskih vohunov. Tak sklep DZ je seveda popolnoma nepotreben, saj je zakon jasen: vsakdo, ki meni, da je kdorkoli storil kaznivo dejanje, kar krivo pričanje je, lahko in mora to takoj naznaniti tožilstvu oziroma policiji, sklep DZ za to sploh ni potreben in dejansko predstavlja »mlatenje prazne slame«.
Malo pa je takih storilcev kaznivih dejanj, ki bi sami sebe ovadili policiji ali tožilstvu, češ da so storili kaznivo dejanje. Rezar je to dejansko naredil. Nekateri, tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, so opozarjali, da poročilo Rezarjeve komisije, oprostite, komisije za zaščito lika in dela Goloba, vsebuje tajne podatke. Razkritje tajnih podatkov pa predstavlja kaznivo dejanje. In prav to je naredil Rezar. Rezar je trdil, da poročilo res vsebuje nekatere tajne podatke, ki pa po njegovem niso več tajni, ker so o njih že poročali mediji. To pa seveda ne drži. Zakon je jasen: katerikoli podatek, ki je označen z oznako tajnosti, ostaja tajen, dokler oznake tajnosti ne umakne oseba, ki je neki podatek označila za tajen podatek. Poročanje v medijih o nekem tajnem podatku torej na tajnost podatka kot takega nima nobenega vpliva.
Nič čudnega torej ni, da so se očitno že zganili tisti, ki morajo preganjati kazniva dejanja, tudi razkritje tajnih podatkov v poročilu Rezarjeve komisije. Prav bi torej bilo, da Rezar odgovarja za kaznivo dejanje razkritja tajnih podatkov, kar je očitno tudi storil ne glede na to, da se verjetno ni zavedal, da je s svojo trditvijo dejansko kazensko ovadil samega sebe.
