Piše: dr. Vinko Gorenak
Sodstvo je neodvisna veja oblasti, enakovredna državnemu zboru (zakonodajna veja oblasti) in vladi (izvršna veja oblasti). Tako je zapisano v naši ustavi. Toda že v času osamosvajanja so nosilci takratne totalitarne in nedemokratične politične oblasti modrovali o tem, kako naj kljub osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije zavarujejo svoje privilegije tudi v novi državi in novi politični ureditvi. Prišli so do več spoznaj, toda eno najpomembnejših je bilo to, da morajo sodno vejo oblasti zadržati na »svoji« strani. To se je tudi zgodilo in posledice tega čutimo še danes. Težko bi bilo »Golobnjaku« očitati, da si je podredil sodno vejo oblasti, saj je bila totalitarnemu sistemu nekdanje države, po osamosvojitvi pa levemu političnemu polu, kamor sodijo vse politične stranke, ki sestavljajo »Golobnjak«, kontinuirano podrejena že od leta 1945. Zakaj to trdim?
Naj vas najprej spomnim, kdo so bili tisti posamezniki, ki so postali sodniki že leta 1945. Prav malo je bilo tistih pravnikov, ki so bili sodniki že do takrat, zato pa v arhivih najdemo podatke o imenovanju novih sodnikov, ki so bili obrtni mojstri, kot so krojači, peki in še kak poklic bi se našel. S pravom ti ljudje seveda niso imeli nič skupnega, pomembno je bilo, da so sodili tako, kot je želela takratna nedemokratična in avtoritarna oblast. Tako stanje sicer ni trajalo do leta 1990, res pa je, da je politično levičarstvo v sodstvu prevladovalo vse do leta 1990, do osamosvojitve Slovenije torej. Jasno je, da so tedanji oblastniki za levičarstvo v sodstvu poskrbeli že na pravni fakulteti. Naj vas samo spomnim na učbenike Ljuba Bavcona, ki je na Pravni fakulteti v Ljubljani veljal za sivo eminenco prava ne le v času enopartijskega totalitarnega sistema, ampak še globoko v času samostojne Slovenije. Omenjeni gospod je v svojih učbenikih za bodoče sodnike jasno zapisal, da je kazensko pravo v službi socializma in mora služiti vrednotam socializma, beri vrednotam totalitarnega enopartijskega sistema. Po takih učbenikih so se bodoči sodniki učili še globoko v času samostojne Slovenije.
Nič čudnega torej, da so precej blizu resnici tisti, ki trdijo, da so v sodstvu po letu 1990 tako imenovanega razrednega sovražnika (vse tiste, ki se niso strinjali z enopartijskim, totalitarnim sistemom) zamenjali s politično desnico (politične stranke, ki so na desnem političnem polu). Praktičnih dokazov za to je veliko in še več. Zaradi korektnosti moram zapisati, da ne morem in ne smem vseh sodnikov metati v isti koš, toda del sodnikov lahko označimo tako.
Druge države nekdanjega socializma, ki so imele prav tako nedemokratično in totalitarno oblast, so bile na področju pravosodja veliko previdnejše kot Slovenija. V Nemčiji so po združitvi obeh Nemčij sodniki lahko ostali le tisti sodniki nekdanje Vzhodne Nemčije, ki so se dodatno izobrazili na področju človekovih pravic, večino pa so seveda odslovili. Podobno je bilo tudi drugje.
V Sloveniji pa ni bilo tako. Po osamosvojitvi smo sprejeli zakonodajo s področja pravosodja, tudi 8. člen Zakona o sodniški službi, ki pravi, da so v trajni sodniški mandat lahko imenovani le tisti sodniki izpred časa osamosvojitve, ki pri svojih odločitvah niso kršili človekovih pravic. Toda tega člena zakona naše pravosodje nikoli ni spoštovalo. Izjema je le en primer, sicer pa je ta člen zakona ostal mrtva črka na papirju. Socialistično pravosodje se torej nadaljuje vse do današnjih dni.
Nekdanji ustavni sodnik in sedanji vrhovni sodnik Jan Zobec je pred leti v nekem prispevku v ZDA dejal približno takole. »Slovensko pravosodje je dovolj dobro zaščiteno pred političnimi vplivi. Problem pa je v tem, da je v njem prisotna politika. Ta je v pravosodju od nekdaj, saj iz njega nikoli ni odšla.« Kaj je torej povedal? Povedal je to, da je naše pravosodje od leta 1945 pod vplivom leve politične hemisfere, kamor sodijo tudi članice »Golobnjaka«.
Praktičnih dokazov za to je, kolikor hočete. Naj vas spomnim na deset in več let trajajoč sodni proces Patria, rezultat katerega je bil zapor za vodjo opozicije Janeza Janšo. Toda ustavno sodišče je na koncu razsodilo, da so mu sodili za nekaj kar ni kaznivo dejanje. Najhujša napaka za vsakega sodnika torej. In kaj se je zgodilo? Nič! Pa bi se moralo. Naš Kazenski zakonik sicer ima 288. člen (protizakonito, pristransko in krivično sojenje). Po tem členu bi morali soditi vsem sodnikom, ki so v tem procesu sodili, vključujoč takratnega predsednika Vrhovnega sodišča RS Branka Maslešo. Toda to se ni zgodilo.
Sodstva si torej niso podredili v »Golobnjaku«, saj je njihovo že od nekdaj.
